ponedeljek, 08. december 2008

Bookeen Cybook Gen3

V tem pisanju bom predstavil bralno izkušnjo s prebiranjem elektronske knjige; torej bolj o bralniku kot o prebranem. V knjigarni Konzorcij so bili namreč silno prijazni in so mi za nekaj dni dali v uporabo bralnik elektroskih knjig, ki ga je proizvajalec poimenoval Cybook. Bralnik uporablja e-ink tehnologijo, mere: 18,8cm x 11,8cm x 0,8cm, resolucjia zaslona 800x600 pik, notranji spomin 512 MB, baterija za 8000 obrnjenih strani, ima razširitveno mesto za SD kartico, USB priključek, bere formate txt, html, pdf, png, gif, jpg in mp3. In kaj lahko počnemo s to napravo? Beremo knjige, kupe knjig. Bralnik omogoča povečavo besedila, kar je za slabovidne lahko uporabno in daje pozitiven vtis. Težava je "le" v tem, da menijev za izbiro opcij ni moč povečati - upam, da Cybooku delam krivico, vendar mi menijev ni uspelo povečati; tudi gumbi za listanje so precej nerodno občutljivi, zlasti ko imamo bralnik v zaščitnem ovitku, ki sega prav do tipke za listanje naprej. Dobra lastnost tehnologije e-črnila je, da potrebuje energijo le za obračanje strani. Seveda pa se poraba zelo poveča, če ob branju poslušamo glasbo, ki smo jo namestili v bralnik - v tem primeru bomo bralnik lahko uporabljali le 3 ure. Stroj si sam zapomni, kje smo zaprli knjigo, in ko jo ponovno odpremo, samodejno poišče zadnjo prebrano stran. V txt formatu nima s tem nobenih težav. Če pa beremo pdf datoteko, si bomo morali zapomniti, kje smo ostali in uporabiti ukaz "Pojdi na stran…" Listanje bo precej zamudno, če je naložena pdf datoteka nekoliko večja (npr. 20MB). Gumbi, ki jih ima naprava na levi strani, so sicer pametno nameščeni, a nekoliko nerodni in jih je včasih treba iskati ter obračati bralnik. "Knjižnica", to so knjige, ki so nameščene v bralniku, je dovolj pregledna (urejena po abecednem vrstnem redu imen datotek) in nudi nekaj različnih možnosti prikazovanja števila knjig na zaslon. Ne vem pa, kako bi se aparat obnašal, če bi imel naloženih nekaj sto knjig. Dobra stran bralnika je tudi dejstvo, da bere standardne formate, ki jih ni potrebno nikamor pošiljati in plačevati pretvarjanja v nek obskurni format (kot je to potrebno pri bralniku Amazon Kindle). Cybook nima na dotik občutljivega zaslona, kar pomeni, da ne omogoča pisanja beležk, podčrtavanja, opomb neposredno "ob" besedilo. Pa tudi dveh knjig hkrati ne moreš imeti odprtih. Zaslon nima lastne svetlobe in daje minimalen odsev sončne ali lučne svetlobe. Vendar če beremo pri slabi osveljenosti prostora, se papir bolje obnese. Nameščanje besedil iz računalnika izvedemo preprosto preko USB kabla, ki ga uporabljamo tudi kot polnilnik, bralnik pa se vede podobno kot USB ključ.
Mladinska knjiga prodaja bralnik Cybook v dveh paketih: cenejši (bralnik + USB kabel) nas bo stal 280€, DeLuxe izvedba (bralnik + USB kabel + SD kartica 2GB + slušalke + dodatna baterija + ovitek) pa 380€. Seveda pa prodajajo ovitke tudi posebej (črne za 40€, rdeče za 55€ - ne mene gnjavit s politiko, tak je cenik od Mladinske;-).
Splošen vtis: zadržano navdušen; predvsem me moti, da Cybook nima na dotik občutljivega zaslona, ker po svojih knjigah pač rad kracam in si na robove zapisujem poniglave ideje; pogrešam tudi možnost iskanja po besedilu, ker si zapomnim citat strani pa ne; enkrat v prihodnosti bo bralnik najbrž imel tudi barvni zaslon. Kako se obnese pri preganjanju muh in komarjev nisem imel priložnosti preveriti. Sicer pa se mi ne zdi napačna "igrača" za manj zahtevnega uporabnika, ki ima dovolj denarja. Nekatere knjižnice po svetu take in drugačne bralnike že izposojajo. Morda je za knjižnico celo bolj primerna naprava z omejenimi zmogljivostmi. Kakšna prihodnost se piše knjižnicam, lahko le domnevamo.
Sanjam, kako mularija nosi v šolo namesto 10-kilskih torb spet le tablice, da imam vse, kar berem in bi morda utegnil brati, ves čas pri roki, da ni nobenih razmetanih papirjev po mizah, nobenih listkov po predalih in omarah, nobenega prahu na policah za knjigami, ki jih ni… drevesa več ne padajo, vse je lepo pospravljeno, digitalni nered je obvladljiv - ali pa tudi ne… in potem se iz omare spominov vsujejo kosti papirnatih okostnjakov in nekdo išče knjigo, ki ni bila nikoli napisana, a je vendar na zbledelih listih bolj zgovorna kot kdajkoli… Hehe - mene takrat itak ne bo več, Cybook Gen3 pa bo v Tehniškem muzeju v Bistri…
Več lahko preberete na spletnih straneh podjetja Booken.

četrtek, 20. november 2008

William SUTCLIFFE: Si izkušen?

Leto izida: 2007
Založba: Cankarjeva založba
COBISS-ID: 234410752

Povzetek:
Roman o popotnikih in odraščanju
Delo »Si izkušen?« je istočasno roman o odraščanju in »roman s poti«, napisan v berljivem in zabavnem slogu.
Mladi Dave iz Londona se odloči, da bo tri mesece z nahrbtnikom popotoval po Indiji. Za potovanje se ne odloči zaradi duhovne radovednosti, temveč iz bolj prozaičnega razloga; da bi se zbližal s prijateljico in sopotnico Liz. Nezreli sedemnajstletnik pa zaradi svojega ciničnega obnašanja ne doseže svojega cilja (Liz zvabiti v svojo spalno vrečo). Prav nasprotno, njune poti se kmalu dobesedno ločijo in Dave nadaljuje potovanje po indijski podcelini sam. Hitro pozabi na ašrame in ostala svetišča in na duhovno povzdignjenje – družiti se začne z lokalnimi vrstniki, s katerimi popiva in preganja dekleta. Ko sreča angleškega dopisnika iz Indije, ga ta kritično sooči z njegovim zmedenim početjem. Avtor na tem mestu skozi usta Davevovega sogovornika izrazi tudi svoje mnenje o sodobnem popotništvu.
Odhod v Indijo te dni ni več znamenje upora, ampak je dejansko oblika komformizma za ambiciozne otroke srednjega razreda, ki hočejo imeti nekaj, kar bodo dali v svoj življenjepis … Vse uspešne družbe hočejo danes robote z iniciativo in tretji svet je zate idealen obroč, skozi katerega lahko skočiš … Pridete sem in visite skupaj, kot da ste na kakšni razširjeni menedžerski vaji v druženju… Vaše vrste potovanja so samo nizka obzorja, polepšana z nepristranskostjo in dovzetnostjo … Indija vas sploh ne zanima…
Knjiga Williama Sutcliffa, ki je po izidu leta 1996 doživela mnogo prevodov in ponatisov, je kratkočasno in zabavno branje, a tudi pikra kritika sodobnega nahrbtničarskega popotništva (po osamljenem planetu), ujetega v kolesje sodobnega zahodnega potrošništva.
Roman, primeren za mladino in odrasle.

John BANVILLE: Prague Pictures: portrait of a city

Leto izida: 2003
Založba: Bloomsbury
COBISS-ID: 13019705

Povzetek:
Portret mesta
Potopisi, posvečeni le enemu mestu, imajo dolgo tradicijo. Že Perzijci so za opis določenega mesta, prebivalcev in značilnega vzdušja v njem imeli posebno ime: šehrengiz. Nekaj sodobnejših primerov te literarne zvrsti: Moskovski dnevnik Valterja Benjamina, Istanbul Orhana Pamuka, od domačih avtorjev Finžgarjev opis Neaplja, pa Kocbekov Pariz ...
Knjiga Prague Pictures irskega pisatelja Johna Banvillea (Bookerjeva nagrada 2005 za roman Morje) je izšel v knjižni zbirki Pisatelj in mesto britanske založbe Bloomsbury. Avtor opiše svoj prvi obisk Prage (še v času hladne vojne), nato pa niz avtorjevih kasnejših stikov z mestom in predvsem njegovimi prebivalci preraste v knjigo - esej o Pragi v preteklosti in sedanjosti. Praga preteklosti: starodavno mesto znamenitih vladarjev (in znamenitih zavojevalcev), alkimistov, šarlatanov in umetnikov. Praga v novejših obdobjih: pisatelj Bohumil Hrabal, pivnica U zlateho tigra, kavarna Astoria (čaščena od predsednika Havla kot narodna institucija), pesnik Jaroslav Seifert … Na ščitnem ovitku prve izdaje sta reprodukciji fotografij, ki sta delo znamenitega praškega fotografa Jozefa Sudka (1896 – 1976), ki mu je namenjeno nekaj stani v knjigi.
Knjiga je primerna za bralce potopisov, ljubitelje esejistične proze in srednjeevropske zgodovine in umetnosti ter občudovalce češke prestolnice Prage - tega slovanskega praga v beli svet.

Andrzej STASIUK: Na poti v Babadag

Leto izida: 2008
Založba: Študentska založba
COBISS-ID: 235875840

Povzetek:
Poetični potopis o Vzhodni Evropi
Potopis kot polliterarna zvrst je mešanica literarnega in dokumentarnega in v knjigi Na poti v Babadag, 47-letnega poljskega avtorja Andrzeja Stasiuka, literarno močno prevlada nad reportažnim.
Delo je poetičen opis poti po deželah, ki jih je avtor prepotoval v zadnjih letih, in so bele lise na mentalnem zemljevidu Zahodnoevropejca: Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija, Slovenija, Moldavija, Hrvaška in Albanija. Stasiuk v svoji knjigi ne obiskuje muzejev. Raje se potika po mestu, obiskuje pivnice in opazuje domačine. Navsezadnje so mnoge dežele vzhodne Evrope velikanski muzeji na prostem: zgodovinski, etnografski in obenem muzeji sedanjega časa ter hitrih družbenih sprememb. V knjigi ni velikih človeških usod. Popisuje pokrajino, ki je sama po sebi zgolj skica, le obris prave pokrajine. To je portret nedokončanih, revnih, obmejnih področij. Zanimiv je odlomek, vezan na Slovenijo: »V Prekmurju sem porabil poln tank bencina, da bi naletel nanje (Cigane), ker mi je prekipeval žolč ob pogledu na to pospravljeno deželo in na Slovence, te izdajalce slovanskega cirkusa.«
Knjiga Na poti v Babadag je podobna knjigi Na cesti Jacka Kerouaca. Avtor je dejal: »Hotel sem napisati slovansko Na cesti in jo postaviti v resničnost vzhodne in srednje Evrope. Mislim, da je v knjigi ohranjeno nekaj moje davne senzitivnosti 17-letnika, ki štopa in spi po jarkih, in je vznemirjen nad svetom - v tem smislu je knjiga budistična ali frančiškanska.«
Primerno za bralce esejističnega leposlovja.

Felipe FERNANDEZ-ARMESTO: Pathfinders – A Global History of Exploration

Leto izida: 2006
Založba: W. W. Norton and Company
COBISS-ID: 14465337

Povzetek:
Knjiga o globalni zgodovini raziskovanj
Osnovno sporočilo knjige Stezosledci – globalna zgodovina raziskovanj je: človeški rod se je pred milijoni let razpršil po Zemlji, po tisočletjih razcepljenosti pa so se različne kulture spet srečevale, spoznavale in sovplivale. Pri tem so odločilno vlogo odigrali utiralci novih poti, pionirji – raziskovalci.
DIVERGENCA. Sledimo homo erectusu (milijon let v preteklost) in homo sapiensu (pred 15000 leti). Splošna smer gibanja: Afrika (Bližnji vzhod), Azija, Evropa, Amerika. (Zanimivost: samo človek lahko prečka in se prilagodi različnim podnebnim pasovom.)
KONVERGENCA. Začetki globalizacije: rečne civilizacije ob Nilu, Evfratu in Tigrisu, Indu in Rumeni reki. Zaradi pomanjkanja pisnih virov si avtor pomaga z dognanji antropologov, arheologov in ustnim izročilom. Evropa je v prvem tisočletju prikazana kot trikotnik: Atlantik, Mediteran in Volga so stranice trgovske (in kulturne) izmenjave. Ko so v Evropo vdrli Mongoli, so šokirali Evropejce. Po pasje so lajali in uživali surovo meso (s tem je organizem pridobil aminokisline, nujne za zdravje – v stepi ni bilo na pretek zelenjave). Toda cesarstvo Džingiskana je prineslo mir na evroazijsko stepsko ravnico in jo napravilo prehodno. Po kopnem je bil omogočen stik med Kitajsko in Evropo. Sledi opis zadnjih 500 let »odkritij in raziskovanj«. Avtor se izogne evropocentrični samozagledanosti. Revščina v Evropi, pohlep po ozemljih, bogastvu in »biti prvi« je bilo gonilo španskih in portugalskih raziskovalcev. Pri plovbi pa so Evropejce Kitajci, Arabci in Indijci že stoletja prej večkratno prekašali. Avtor se posveti vlogi vetrovnih sistemov na oceanih – zanimivo: veliki pomorščaki so vedno svoj cilj poskušali doseči s plutjem proti vetru – pomembno je bilo vrniti se domov!
Kaj ostane raziskovalcem? Biosfera, litosfera, oceani, neskončno vesolje. Raziskovanje je šele v povojih, je sklep knjige, ki je z upoštevanjem najnovejših dognanj (genetika, DNA, krvne raziskave) najbolj celovita na svojem področju. Namenjena je širokemu občinstvu in strokovni publiki.

Burton HOLMES: Travelogues - the Greatest Traveler of his Time, 1892-1952

Leto izida: 2006
Založba: Taschen
COBISS-ID: 14369849

Povzetek:
Fotografije Zemlje, pomlajene za 100 let
V knjigi »Travelogije: Burton Holmes, največji popotnik svojega časa, 1892-1952« je založba Taschen ponatisnila izbor fotografij vsestranskega ustvarjalca in popotnika prve polovice 20. stoletja Burtona Holmesa. Kdo je bil, in zakaj nas po pol stoletja pozabe njegove fotografije presenetijo?
Popotnik, fotograf, filmski snemalec in potopisec Elias Burton Holmes (rojen leta 1870 v Chicagu) je v letih 1897-1949 s svojimi potopisnimi prireditvami v avditorije širom po ZDA (recimo Carnegie Hall v New Yorku, Simphony Hall v Bostonu) privabljal tisoče ljudi. Njegove predstave so bile po pričevanju gledalcev osupljiva izkušnja in paša za čutila. Ni bil suhoparen predavatelj, temveč ustvarjalec poučnega šova in zabavnik množic. Prvi je povezal živo pripoved o potovanju, projekcijo fotografskih diapozitivov, predvajanje kratkega filma in glasbo v učinkovito celoto, za katero je skoval izraz »travelogues« – travelogija. Osnova nastopov je bila projekcija črno-belih diapozitivov na steklu, ki so bili s posebno tehniko ročno obarvani na Japonskem. Kot navdušen uporabnik novih tehnologij je že leta 1897 vključil v predstavo tudi kratki film (v celoti je prešel na barvni film v tridesetih letih). Z izjemo Afganistana je bil v vseh deželah sveta njegovega časa. V seštevku je šestkrat obkrožil zemljin globus in ducatkrat prečkal oceane – v času, ko letal še ni bilo ali pa so bili potniški leti redkost. Vrhunci: fotografiral je izbruh Vezuva (1906), bil na kronanju Haile Sellassieja (1930 - lažno se je predstavljal kot diplomat), s transsibirsko železnico je prepotoval Sibirijo (1901) na samem začetku njenega obstoja, ko je bilo to še nepredvidljivo in skoraj pustolovsko dejanje.
Ob listanju tega fotografskega albuma nas preseneti, da prizori mest, pokrajin, množic, zgodovinskih stavb, portreti živali in ljudi na 100 let mlajši Zemlji niso prekriti z značilno patino starih fotografij. V trenutku premostimo veliko časovno brezno. Nas, vizualno razvajeno občinstvo 21. stoletja, fotografije Burtona Holmesa začarajo s presenetljivo jasnostjo. Ujete so z objektivom človeka, ki je po 50 letih potovanj v knjigi spominov (1953) vzkliknil: Svet je moj!

Lloyd A. BROWN: The Story of Maps

Leto izida: 1979
Založba: Dover Publications
COBISS-ID: 9808482

Povzetek:
Zemljevidi v zgodovini
Na samem začetku so bili zemljevidi varovana skrivnost. Bili so domena astrologov, vojskovodij, pomorščakov, trgovcev. Včasih so bili po uporabi uničeni.
Tako piše na začetku knjige The Story of Maps, ki je prvič izšla leta 1949 in je doživela veliko ponatisov. Je do sedaj najpopolnejša pripoved o človekovih prizadevanjih, da bi dojel, izmeril in slikovno predstavil kopno in morje.
Naslovi poglavij so Zemlja dobi obris, Naseljeni svet, Svet Klavdija Ptolemaja, Srednji vek, Navigacijski zemljevidi in nebeška umetnost, Trgovina z zemljevidi, Izmeritev dežele in Izmeritev sveta. V tem, zadnjem poglavju so opisana prizadevanja zadnjih stotih let, ki so nam omogočila, da lagodno odpremo atlas sveta, v katerem je ves planet izmerjen in izrisan v enotnem merilu. Kakšno razkošje! Leta 1885 je bila kartografirana komaj ena devetina zemeljske površine. Na enem samem zemljevidu so se druga ob drugi (kot na zemljevidu Turčije iz leta 1810) lahko znašle turška milja, turški agash, iranski parasangs, pa tudi razdalja, izražena z »en dan potovanja v goratem področju«! Stoletja je ostajal nerešen problem, kako kartografsko upodobiti zemeljski relief. V uporabi je bilo nešteto nezadovoljivih načinov, od stiliziranih hribčkov do raznih šrafur. Leta 1730 je zadrego genialno razrešil švicarski inženir de Carla s črtami, ki vežejo vse točke z enako nadmorsko višino (izohipsami).
Avtor Lloyd A. Brown je bil knjižničar na univerzi v Michiganu. Knjigo The Story of Maps imamo lahko za njegovo življensko delo. Je tudi izumitelj klasifikacije in katalogizacije starih zemljevidov. Nekatere od 86 črnobelih ilustracij, ki dopolnjujejo knjigo, so prvič reproducirane ali predstavljene širši javnosti.
Ponatis izdaje Dover Publications, New York, 1979, je v angleškem jeziku, mehki vezavi, in obsega 397 strani.

Tim JEAL: Stanley: The impossible life of Africa's greatest explorer

Leto izida: 2007
Založba: Faber and Faber
COBISS-ID: 15093817

Povzetek:
Drugačna biografija velikega afriškega raziskovalca
Knjiga Tima Jeala je revizionističen življenjepis Henryja Mortona Stanleya, raziskovalca Afrike, ki je v 19. stoletju razrešil zadnje zemljepisne zagonetke črne celine, in zaslovel, ko je našel v Afriki izgubljenega misionarja D. Livingstona.
Ugledni britanski zgodovinar Tim Jeal je preučil množico do zdaj nedostopnih dokumentov in na glavo postavil stereotip o Stanleyu kot okrutnem raziskovalcu, človekomrzcu in rasistu. Nič od naštetega ni res. Stanley je bil rojen v Walesu kot John Rowlands. Kot zavržen otrok je imel že od malih nog nesrečno življenje. V mladeniških letih je odpotoval v Ameriko in se iz novinarskega dopisnika za New York Herald prelevil v raziskovalca Afrike. V Ameriki si je ustvaril lažno identiteto - predstavljal se je kot rojen Američan Henry Morton Stanley. Tu je prazačetek vseh kasnejših očitkov, da je povzpetniški prevarant (v Kraljevem geografskem društvu so v času njegovega življenja dvomili v njegova zemljepisna odkritja).
Knjiga je poglobljen in na trenutke mučen psihološki portret človeka, ki vse življenje išče očetovsko figuro in človeško naklonjenost, a je ujet v začaran krog nerazumevanja. Knjiga predstavi visoke kroge Anglije viktorijanske dobe, ki Stanleya prezirajo in zasmehujejo. Raziskovalec edino zatočišče najde v neraziskani in prvinski Afriki, ki pa je za belega popotnika fizično neznosen svet, poln nečloveških naporov, življenjskih nevarnosti in bolezni. Tudi Stanleyeve odprave v Afriko knjiga izčrpno predstavi, saj je zajetno zgodovinsko delo na 570 straneh, s črnobelimi in barvnimi reprodukcijami fotografij raziskovalca, ilustracij iz Stanleyevih potopisnih knjig ter drugim slikovnim gradivom.
Primerno za bralce biografij in zgodovine, še posebej obdobja velikih zemljepisnih odkritij v Afriki, kolonializacije te celine in zgodovino viktorijanske dobe v Angliji.

Charles KING: Black Sea: a history

Leto izida: 2004
Založba: Oxford University Press
COBISS-ID: 4529760

Povzetek:
Knjiga o zgodovini, geopolitiki in oceanologiji Črnega morja
Za širše občinstvo napisana knjiga profesorja za romunske študije na georgetownski univerzi je ena redkih, ki Črno morje obravnava samostojno. Do zdaj se je bilo treba poglabljati v knjige o otomanskem in ruskem imperiju, Zakavkazju, Balkanu, Bližnjem vzhodu.
Črno morje je predstavljeno geopolitično, zgodovinsko, ekološko, celo oceanološko, saj je nenavadno že po nastanku. Vdor sredozemskih voda v prej ločeno sladkovodno jezero po ledeni dobi je povzročil nastanek anoksične spodnje plasti, zato je francoski oceanograf Bascon predlagal raziskavo morskih globin, v katerih vladajo edinstveni pogoji. Zaradi odsotnosti kisika naj bi bila sleherna potopljena ladja, od prvih človekovih plovb po Črnem morju, do popolnosti ohranjena. Ocena: 50.000 razbitin! V devetdesetih letih je Ballard (Titanic) ob turškem pristanišču Sinop že ob prvem potopu odkril bizantinsko ladjo z bajnim tovorom.
Prvi opišejo prebivalce črnomorskih obal antični pisci - pritlikavce, ki so jih odnesli žerjavi, enooke Arispmase, ki se s krilatimi levi bijejo za zlate rudnike, pa pleme, katerega pripadniki se spreminjajo v volkove in potem prespijo polovico leta.
Avtor nam spotoma postreže s pravimi podatkovnimi ocvirki. Pomenska zveza »Potemkinove vasi« izvira iz leta 1787. Rusko ladjevje premaga otomansko in zasede severno obalo. Da bi Katarina Velika dokazala »evropskost« imperija, je knezu Potemkinu prepustila organizacijo svoje triumfalne poti na nova ozemlja. Veličasten, od Peterburga do Krima premikajoči se spektakel je osupljal. Povabljeni evropski monarhi so nekega jutra zagledali, da cel gozd ni več tam, kjer je bil zvečer - čez noč so ga prestavili drugam in v bolj estetsko postavitev. Iz hribov v bližini Dnjepra so ustvarjali umetne ognjenike …
Ob knjigi se zavemo, da zemljepisna področja, ki veljajo kot prizorišča stalnih »plemenskih« spopadov, v resnici preživljajo dolga obdobja mirnega sožitja, živahnega trgovskega sodelovanja in kulturnega prepletanja. Morje, ki povezuje!
Trda vezava, reprodukcija krasnega zemljevida Male Azije na veznih listih.
Dodan izčrpen seznam virov, bibliografij in nasvetovanih knjig (celo vodniki in prozna dela).
Prvič izdana lani (2004) pri Oxford University Press, je v angleškem jeziku in obsega 276 strani.

Osip Emiljevič MANDELŠTAM: Potovanje v Armenijo

Leto izida: 2008
Založba: Cankarjeva založba
COBISS-ID: 236966656

Povzetek:
Armenija v očeh ruskega modernista v 30. letih 20. stoletja
Ruski pesnik (akmeist) Osip Emiljevič Mandelštam je od aprila do novembra 1930 v vlogi novinarja potoval iz Moskve preko gruzinske pokrajine Osetije v Armenijo. Spremljala sta ga žena Nadežda in naravoslovec Boris Kuzin.
Eden od vzrokov potovanja je bil, da se je želel izogniti vplivnim sovražnikom v Moskvi in vsaj za kratek čas najti duhovno zatočišče pred stalinskimi pregoni. Na poti je nastajal potopis, ki je cenzuriran izšel leta 1933 v reviji Zvezda. V umetniški prozi izpisan dnevnik potovanja je niz ekspresivnih prizorov, asociacij in prispodob: » … tamošnje mesto, kakor da bi ga razrili od boga navdihnjeni vodovodarji, in ljudje z velikimi usti in z očmi, ki se zavrtajo vate naravnost iz lobanje – Armenci.« Iz pisanja je razbrati, da je avtor vzljubil: "življensko polnost Armencev, surovo prijaznost, žlahtno delovno vnemo in njihov nepojmljivi odpor do vsakršne odvečne metafizike in prečudovito zaupljivost do sveta resničnih stvari. Ljudstva, ki slovi po svoji kipeči dejavnosti, in vendar ne živi po uri na postaji ali v uradu." Vzljubil pa je tudi armensko pokrajino, polno sončne svetlobe in skalnatih gor. Skozi umetelen slog pa se nekajkrat prebijejo tudi drobci, ki razkrijejo, kako surovo je bilo življenje za prebivalce Armenije v prvih letih sovjetskega režima.
Delo je zaradi slogovnih značilnosti (primer modernističnega potopisa tridesetih let 20. stoletja) primerno za bralce literariziranih potopisov in ljubitelje nežanrskega leposlovja.

sreda, 19. november 2008

Paul THEROUX: Dark Star Safari - Overland from Cairo to Cape Town

Leto izida: 2003
Založba: Penguin Books
COBISS-ID: 23292770

Povzetek:
Afriški potopis avtorja, ki je prerodil žanr
Paul Theroux, znani prozaist in pisec ironično stvarnih potopisov, se je v svoji dvanajsti potopisni knjigi vrnil na afriško celino: opisal je svoje popotovanje po kopnem od Kaira do Cape Towna.
S tem je simbolično sklenil krog - pred 40 leti je kot mlad prostovoljec poučeval angleščino v vaseh Ugande in Malavija. Afrika, ki jo je zapustil pred desetletji, je bila kontinent prihodnosti. Afrika z začetka 21. stoletja pa je svet zase, "temačni planet", pogreznjen v svoje politične, socialne in človeške katastrofe. Avtor sicer pravi, da Afrika ni samo slaba novica iz TV-poročil. V Afriki je mnogo Afrik. Je pa res, da je bolj materialno izžeta, kot je bila pred štiridesetimi leti. Bolj je lačna in pesimistična, manj izobražena, in takoskorumpirana, da ne ločiš lokalnega politika od vaškega mazača. Kaj hudega se avtorju ni zgodilo, a afriške ceste in visoke temperature so bile za šestdesetletnika telesno zelo naporne. Potoval je z vlaki, »piščančjimi avtobusi«, tovornjaki in ladjo. S seboj ni imel mobitela. Značilen Therouxov prijem je podroben zapis pogovorov z neznanci s poti: domačini, naključnimi turisti, pripadniki človekoljubnih organizacij (te po avtorjevem mnenju ustvarjajo začaran krog nemoči in poglabljajo afriško revščino). Neki duhovnik morda zaokroži sporočilo knjige, ko vzklikne: "Čudoviti ljudje! Grozovite vlade! Afriška zgodba…" Kot znan pisatelj pa Theroux vstopa tudi v domove slavnih živečih literatov: Nadine Gordimer v Južnoafriški republiki in Nagiba Mahfuza v Egiptu. Nekateri prizori na poti ga spomnijo na pisanje Josepha Conrada (Srce teme), pa tudi Rimbauda.
Knjiga odstopa od drugih Therouxovih potopisov, saj je neznačilno nostalgična in prežeta z reminiscencami s prvega obiska črnega kontinenta. Protiutež je avtorjeva ironičnost, zato se knjiga bere na dušek. Kot je zapisal neki anglosaški recenzent: "Ko jo začneš brati, te prime, da bi vrnil že kupljeno letalsko vozovnico, se zaprl v sobo in bral zadnjega Therouxa."
Še pripomba o besedi iz naslova: safari v jeziku svahili pomeni tistega, ki je na poti.

Rory MacLEAN: Magic bus: on the hippie trail from Istanbul to India

Leto izida: 2007
Založba: Penguin Books
COBISS-ID: 3195965

Povzetek:
Subkultura gre na vzhod ali hipiji v iskanju transcendence
Kanadski avtor v svoji šesti potopisni knjigi ponovi pot, na katero so se v 60. in 70. letih množično podali najbolj neustrašni hipiji: Istanbul-Dogubayazit-Kabul-Kathmandu-Goa …
Na poti poleg domačinov srečuje ostarele hipije (padle v časovno razpoko) in novodobne nahrbtnikarje (podobne svojim predhodnikom le navzven).
Kako je prihod mladih hedonistov z Zahoda pred 40 leti zaznamoval kraje in ljudi ob hipijevski poti, kako so doživeli prihod otrok cvetja in kaj si o nehotenih začetnikih množičnega turizma mislijo danes? Maclean beleži duhovite anekdote in podrobnosti. Spozna, da je mladim domačinom pojavitev hipijev pomagala iz domačih spon konzervativizma in posredno liberalizirala njihove dežele. A avtor poseže še globje: spotoma naniza kulturne pojave (bitniki, Hesse, Kerouac, Ginsberg, množična kontrakultura, profesor Leary in LSD), ki so privedle do enkratnega pojava 20. stoletja: mladinske subkulture, ki se je odpravila na Vzhod - v iskanju utopije, paradiža, droge, mitske Šangri-la. MacLean v naši zavesti sproži nostalgičen odmev na dobo nakazane sreče in hipijevske želje po utopični preobrazbi sveta, ob kateri se sedanji svet (vseplanetarna okoljska ogroženost zaradi potrošništva, terorizem itd.) v knjigi zazdi kot črna antiutopija.
Knjiga je sprožila plaz odzivov med veterani hipijevske poti: avtorja so zasuli s fotografijami, izbrskanimi na podstrešjih - oglejte si jih na http://www.flickr.com/groups/hippietrail/pool/. Knjiga za širok krog bralcev, ki jih zanimajo potopis, sodobna azijska zgodovina in mladinske subkulture.

Z inženirjema Hanzelko in Zikmundom čez pet kontinentov

Uvod
Letos mineva 61 let od prve ekspedicije dveh izrednih čeških popotnikov in ustvarjalcev Miroslava Zikmunda (rojen 1919) in Jirija Hanzelke (1920-2003). Čeprav sta svetovno znana, njunih knjig nimamo poslovenjenih in nista znana širši slovenski javnosti. Lahko ju imamo za začetnika sodobnega povojnega popotništva. S svojo zamislijo, kako priti do denarja za potovanje, sta bila daleč pred svojim časom: v zameno za reklamo in sklepanje trgovinskih poslov jima je avtomobilska tovarna Tatra dala v uporabo enega svojih vozil: srebrno lesketajoč se model tatra 87, ki je s svojimi linijami spominjal na skarabeja.
Njuni literarni izdelki, fotografije in filmi pa dosegajo visoko umetniško vrednost. V svojih delih sta opisala svet, kakršnega ni več. Tudi to je najbrž razlog vnovičnega zanimanja za njuno delo.
22. aprila 1947 sta tedaj anonimna inženirja Zikmund in Hanzelka iz centrale Avtokluba na Opletalovi ulici v Pragi odrinila na svojo prvo ekspedicijo. Ko je po več kot treh letih in pol prav ta tatra »osem« spet zapeljala po ulicah Prage (1. novembra 1950) so na njenih pločnikih oba češka globtroterja navdušeno in z ovacijami pričakali tisoči in tisoči.
V intervjuju v 90. letih sta povedala, da je njuni izredni popularnosti pripomogla tudi velika lakota državljanov ČSSR po avanturah, potovanjih in pobegu iz vsakdanjika – predvojna svetovljanska Češkoslovaška je v povojnem času (po komunističnem prevratu leta 1948) postala nepredušno zaprta država.
Kaj je bilo v ozadju sanjskega začetka? Kaj je sledilo?

Leta priprav in dvoje legendarnih potovanj
Temelj fenomenalnega opusa Hanzelke in Zikmunda so bile prizadevne priprave, ki sta jih opravila pred popotovanji. Jiři in Miroslav sta se spoznala kot študenta Trgovske akademije v Pragi leta 1938 in hitro začela kovati načrt, ki sta ga poimenovala »5« – pet kontinentov. Med nacistično okupacijo (1939–1945), ko so bile češke šole in univerze zaprte, sta se učila jezike in preučevala geopolitično, meteorološko in gospodarsko stanje v deželah, ki sta jih kanila prepotovati.
Leta 1949 so njune izjemno temeljite in dosledne priprave na potovanje tako očarale vodilne v upravi avtomobilske tovarne Tatra v Koprivnici, da so sprejeli njun predlog in jima dodelili osebni avto znamke tatra 87. Z njim sta se odpravila na prvo legendarno pot – po Afriki in Ameriki. V knjigi Mezi dvema oceany je podroben obračun prvega potovanja – v 1290 dneh sta prepotovala 44 držav Evrope, Afrike in Amerike. V našim ušesom blagozvočni češčini ugotovita: »111.000 km jsme najezdili, uplavali a naletali.« Potovanje pa ni bilo izredno samo po številkah, temveč tudi zaradi razburljivih dogodivščin – doživela sta skoraj usodno nesrečo v Sirti, bila priča rojstvu ognjenika Vovokvabiti v belgijskem Kongu, bila priprta v Panami pod sumom vohunstva, srečala lovce na glave v Ekvadorju…
Na drugi ekspediciji med letoma 1959 in 1964 pa sta z dvema prototipoma terenskega vozila tatra 805 obiskala nekatere države Bližnjega vzhoda, monsunske dežele Azije, Indonezijo, japonsko otočje in večino tistega dela Azije, ki je pripadal Sovjetski zvezi. Že s poti sta napisala na stotine reportaž za tisk in radio in jih sproti pošiljala v objavo. Pomagala sta si z vsemi v njunem času dostopnimi komunikacijskimi sredstvi, tudi radioamaterji. Štiri leta sta imela na Radiu Praga redno tedensko oddajo, v kateri sta (v času njune odsotnosti) dva igralca zvočno uprizarjala dogodivščine slavne dvojice. Zikmund in Hanzelka sta posnela na ducate kratkih filmov, dolgometražnih dokumentarcev (bili so med najbolj obiskanimi v češkoslovaških kinodvoranah) in več deset tisoč fotografij. Na poti sta se srečevala z lokalnimi dostojanstveniki, osebnostmi političnega, ekonomskega in kulturnega življenja – toda najbolj so ju zanimale usode navadnih ljudi. V mnogih primerih sta bila prva tujca, ki so jih videli domačini. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja sta objavila deset debelih potopisnih knjig visoke literarne vrednosti, ki so bile ilustrirane s številnimi fotografijami. Naklada je dosegala stotisoče izvodov. Enajsta, pripravljena za objavo leta 1969, ni izšla do leta 1990. V ostrem kontrastu z naslovi drugih njunih knjig sta temu potopisu po sovjetski Centralni Aziji dala posmehljivo lakoničen naslov: Tajno poročilo št. 4.

Leto 1968: popotnika sta družbeno izobčena
Dvojica je na svojih potovanjih doživela vznemirljive peripetije. Hanzelka je dejal, da sta, ko sta bežala pred razjarjenim afriškim nosorogom, zanesljivo posekala vse rekorde češkega atletskega asa Emila Zatopeka. Toda najbolj usodno je bilo srečanje z »ruskim medvedom«.
Ko sta prepotovala Mehiko, sta se zavestno odločila, da se vrneta v domovino, čeprav se je ta tedaj pogrezala v stalinistični somrak 50. let z eksekucijami in montiranimi procesi. Režim je sprva odobraval njune podvige (knjige potopisov je puščal necenzurirane, vendar so morale biti izdaje »popravljene« z ideološko pravovernimi predgovori drugih avtorjev). Ko pa sta na svojem drugem potovanju v itinerarij vključila tudi sovjetsko Centralno Azijo in videno odkritosrčno popisala v knjigi Tajno poročilo št.4, je imel realistični prikaz revščine in obsega gospodarske katastrofe v tem delu SZ uničujoč učinek na njuno delo in življenje. Rokopis pa je bil, kot je preroško napovedoval že njegov naslov, v resnici razglašen za tajnega. Krožil je le v najvišjih oblastniških krogih, avtorja pa sta bila preganjana do »žametne revolucije« leta 1989.
Po invaziji vojsk Varšavskega pakta na ČSSR leta 1968 sta bila popotnika poklicno onemogočena in eksistencialno ogrožena. Izrecni ukaz sovjetskega generalnega sekretarja Brežnjeva je bil: Pustite Zikmunda in Hanzelko, da crkneta od lakote! Do padca komunizma leta 1989 nista smela objavljati, njunih knjig niso ponatiskovali, njunih filmov niso prikazovali in njunih radijskih reportaž niso oddajali. Knjige slavne dvojice so vrgli s polic javnih knjižnic. Tatro 87 s prvega potovanja, ki je bila razstavljena v Narodnem tehničnem muzeju v Pragi, so umaknili v depo. Bila sta prikrajšana za mnoge državljanske svoboščine in pravice. Dvajset let svetovna popotnika nista smela preko češkoslovaških meja. Preživljala sta se kot kurjača in fizična delavca.

Po žametni revoluciji - rehabilitacija
Leta 1989 sta doživela družbeno in državljansko rehabilitacijo. Leta 1995 sta poklonila velikanski arhiv »H + Z« muzeju jugovzhodne Moravske v mestu Zlin, da ohrani njuno delo in ga naredi dostopnega za nadaljnje preučevanje. V muzeju je od tedaj na ogled tudi stalna razstava z naslovom »Z inženirjema Jiřijem Hanzelko in Miroslavom Zikmundom čez pet kontinentov«.
Jiři Hanzelka je po dolgotrajni bolezni umrl v Pragi februarja 2003, Miroslav Zikmund pa živi v Zlinu, nadaljuje delo (obdeluje in katalogizira gradivo in drobce podatkov z njunih poti) in je družbeno aktiven.
Restavrirano tatro 87, s katero sta povojna raziskovalca prepotovala svet (pogosto omenjano kot tretji, a enakovreden član odprave), so 1. januarja 2005 znova razstavili v Narodnem tehničnem muzeju v Pragi. Češka vlada ga je uvrstila na seznam nacionalne kulturne dediščine, kjer dela družbo zvonu katedrale Sv. Vida, srednjeveškim manuskriptom in praškemu TV-stolpu.
Avtomobili tovarne Tatra so mejniki avtomobilistične industrije. Predsedniški model iz leta 1898 je sploh prvi avto, ki je bil izdelan v avstro-ogrskem imperiju. Tatra 11 je bila revolucionarna s svojo konstrukcijo šasije. Tatra 80 je bila limuzina, ki so jo izdelali leta 1938 posebej za češkoslovaškega predsednika Tomaša Garriguea Masaryka. Tatra 87 pa je prvi serijski avtomobil na svetu z aerodinamično karoserijo.

Seznam najpomembnejših del
Potopisne knjige in druge knjižne izdaje:
- Afrika snu a skutečnosti, 1952
- Tam za rekou je Argentina, 1956
- Pres Kordillery, 1957
- Za lovci lebek, 1958
- Mezy dvema oceany, 1959
- Obraceny pulmesic, 1961
- Tisic a dve noci, 1967
- Svetadil pod Himalajem, 1969
- Zvlaštny zprava č. 4 (napisana 1964, objavljena 1990)
- Cejlon, raj bez andelu, samozaložba 1991
- Sumatra, nadeje bez obrysu, samozaložba 1991
- Život snu a skutečnosti, 1997
- Afrika kolem Tatry, 2000
- Velke vody Iguazu, 2000
- Premoženi poušte, 2002
Prevodi v angleški, nemški, madžarski, slovaški, ruski, poljski in kitajski jezik.

Celovečerni dokumentarni filmi (v sodelovanju z režiserjem Jaroslavom Novotnym):
- Afrika I. (Z Maroka na Kilimanžaro)
- Afrika II. (Z rovnika po Stolovu horu)
- Z Argentiny do Mexika
- Je-li kde na svete raj

Reportaže in javni nastopi s prvega potovanja
Za češkoslovaški radio je bilo posnetega toliko gradiva, da bi magnetofonski trak segal od Brna do Prage – 230 kilometrov.
Napisala sta nešteto reportaž za češkoslovaški tisk, pa tudi za tuje revije, recimo, v Oslu, Rio de Janeiru, Leningradu, na Dunaju…
Živi nastopi za radio in televizijo: 101 nastop s poti (med drugim Adis Abeba, Casablanca, Lima, Nairobi, Ženeva), 470 nastopov pa po vrnitvi (392 na Češkoslovaškem, 78 v tujini (London, Leipzig, Leningrad, Dunaj…)

Fotografska ustvarjalnost Hanzelke in Zikmunda
S fotografijo sta imela Hanzelka in Zikmund veliko praktičnih izkušenj že pred prvim potovanjem. Miroslav Zikmund je ohranil svoje srednješolske tehnične fotografije in skrbno arhivirano dokumentacijo o njih vse do današnjih dni. Dolgotrajna teoretična in praktična fotografska priprava je na njunih slikah očitna. Čeprav nista bila nikoli poklicna fotografa v tem smislu, da bi se s fotografijo preživljala, njuni posnetki dosegajo visoko profesionalno raven. Tudi na tem področju sta delovala kot odličen ustvarjalni par. To, da sta v deželah, kamor sta potovala, mnogokrat (zaradi civilizacijskega okolja, iz katerega sta izhajala) veljala za nenavadni pojavi, sta znala odlično izkoristiti: medtem ko je eden zabaval domačine, je drugi nemoteno fotografiral ali snemal. Ni se jima zdelo pomembno, kaj kdo dela v določenem trenutku, pomemben je bil le rezultat. Njuno avtorstvo je torej nedeljivo – vsa besedila, fotografije in filmi nosijo njun skupen podpis.
Fotografije so bile v njunem času razumljene (tako v uredništvih revij in založb kot pri avtorjih samih) zgolj kot slikovna spremljava, ilustracija, ki dodatno obogati besedilo ali razstavo. Šele čez mnoga leta je bila fotografija sprejeta kot avtonomna veja umetnosti in je bilo njuno fotografsko ustvarjanje pravično ovrednoteno. Marca 2005 je bila v terezijanskem krilu praškega gradu Hradčani otvoritev velikanske razstave fotografij dveh izrednih svetovnih popotnikov (»cestovatelev«) in ustvarjalcev Miroslava Zikmunda in Jiřija Hanzelke.
--------------------------------------------------------------------------------
Pri članku so bili uporabljeni naslednji internetni viri:
http://cs.wikipedia.org/wiki/Ji%C5%99%C3%AD_Hanzelka (14. 6. 2007)
http://www.radio.cz/en/article/74187 (14. 6. 2007)
http://www.national-geographic.cz/detail.asp?id=180 (14. 6. 2007)
http://www.orexca.com/photogallery/60 (14. 6. 2007)
http://public.fotki.com/bdehning/2005_czech_republic/zikmund/ (14. 6. 2007)
http://zlin.cz/index.php?ID=2000 (14. 6. 2007)
http://www.vitejte.cz/objekt.php?oid=1123&j=cz (14. 6. 2007)

ponedeljek, 17. november 2008

Lianke YAN: Služi ljudstvu

Leto izida: 2008
Založba: Učila
COBISS-ID: 240552192

Povzetek:
Yan Lianke je eden najbolj znanih in cenjenih sodobnih kitajskih pisateljev.
Ker se loteva tem, ki jih kitajska oblast ne odobrava, so bili štirje njegovi romani prepovedani. Med njimi je tudi roman "Služi ljudstvu", ki je potem vendarle izšel in sicer pri francoski založbi Picquier. Roman je politična satira, v kateri avtor smeši in kritizira kitajsko kulturno revolucijo in kult Mao Zedonga. Zgodba se dogaja leta 1967, ko je bil Maov kult na vrhuncu, govori pa o ljubezenski zvezi med ženo visokega oficirja kitajske ljudske armade in preprostim vojakom, ki pride v njihovo hišo za kuharja in vrtnarja. V osmih tednih moževe odsotnosti se med njima razvije strastno ljubezensko razmerje, ki doseže vrhunec, ko iz objestnosti razbijata in uničujeta parole in simbole kulturne revolucije, ki jih je polna hiša.

Irvine WELSH: Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov

Leto izida: 2008
Založba: Učila
COBISS-ID: 238318080

Povzetek:
Glavna lika Welshevega romana sta Danny Skinner in Brian Kibby, ki sta si diametralno nasprotna, tako po karakterju kot po videzu in življenjskem slogu. Njuna usoda je prepletena bolj, kot sta pripravljena priznati. Vez, ki ju povezuje in jo odkrijeta šele na koncu, je Dannyjev neznani in Brianov pokojni oče. Bian in Danny se spoznata v službi kot sodelavca, Danny z že uvejavljenim imenom in statusom ter Brian, kot mlad in priden pripravnik. Njuno sovraštvo drug do drugega presega meje razumnega in spominja na nekakšen urok oz. prekletstvo, kot ga zasledimo v Wildovem Dorianu Grey-ju. Vse kar se slabega zgodi Dannyju, ki neprestano pije, ponočuje, se drogira in živi nadvse razuzdano, čuti Brian na svojem telesnem in duševnem zdravju. Danny namenoma uničuje Briana vse do trenutka, ko Brianovo zdravje visi na nitki in nima več kaj izgubiti. Takrat se zgodi preobrat, ki ga Welsh že nakazuje v drugi polovici romana. Brian udari nazaj s popivanjem in mu v enem od pivskih pohodov zada poslednji udarec in ga ubije. Briana nikoli ne odkrijejo, ker znova postane suhljat in zdrav mladenič, na pogoriišču nesreče pa ostane neprepoznavno truplo Dannyja Skinnerja.
Knjiga je primerna za študente in mlajše odrasle, ki jim je blizu Welshevski slog izražanja (npr. Trainspoting) in življenjska drža posameznikov, ki niso ravno zgled in šolski primer povprečnežev. Takšen je namreč v romanu Brian Kibby, ki ga Danny zaničuje in prezira.

Anja ŠTEFAN: Štiri črne mravljice

Leto izida: 2007
Založba: Mladinska knjiga
COBISS-ID: 233768960

Povzetek:
Sedem zelo kratkih živalskih pravljic, za katere se težko odločimo ali so proza ali poezija, še najlažje bi jih opredelili za ritmizirano prozo, prinaša sedem miniaturnih sestavkov, v katerih nastopajo štiri črne mravljice, ki si v svojem drobnem mravljinčjem življenju rade tudi kaj privoščijo: na primer uhane, odhod v gledališče, obisk medvedjega brloga, sanjarjenje v mesečini, mandarine in odhod na morje. Tisto, kar te kratke zgodbice še posebno odlikuje, so navdahnjeni in kar malce meditativni razmisleki, ki ne želijo niti vzgajati niti razsvetljevati, ampak preprosto zabavati s svojo bistroumno poanto. Poleg tega so pravljice po svojem odnosu do življenja na poseben način dobronamerne in optimistične, zavezane življenju in uživanju v vseh njegovih pojavnih oblikah. Očarajo nas zlasti s svojo minimalistično in izdelano formo, ki se giblje med maksimo, aforizmam in poezijo in s svojim premišljenim ter obvladanim izrazom, kjer ni ničesar preveč in ničesar premalo. Iz globin tega pisanja sicer še vedno proseva ljudska tvornost, živ stik z modrostjo ljudskega pripovedništva, kjer pa je avtorica za spremembo mnogo bolj samosvoja in izvirna. Pohvaliti velja tudi duhovite ilustracije Zvonka Čoha, ki kakor vedno poudarjajo humorno plat zgodbic.

Slavko PREGL: Zakaj ima babica dve palici

Leto izida: 2008
Založba: Mladika
COBISS-ID: 237070080

Povzetek:
Izpod peresa Slavka Pregla je nastala nova odlična mladinska povest. Mestni fantič Janko vsake poletne počitnice preživi pri sorodnikih na dolenjskem podeželju. Tam spoznava kmečko življenje, obenem pa sodoživlja zamere, napetosti in nerazumevanje, ki jih odrasli sorodniki ne (z)morejo skriti pred zvedavim dečkom. V povesti ne manjka 'preglovskih' pustolovščin in etnografskih motivov (opisi tradicionalnih kmečkih opravil, izrazi za orodje in stroje ipd.). Toda največja literarna vrednost povesti 'Zakaj ima babica dve palici' je v pretanjenem opisovanju zapletenega in ranljivega sveta odraslih, v katerem ne manjka medgeneracijskih napetosti, razočaranj in alhoholizma. Vse to odraščajočemu protagonistu Janku ne ostane skrito. Naj bo v mestu ali na podeželju, povsod ima življenje svetlo in temnejšo plat. V povesti je zaznati tudi avtobiografske elemente, zaradi česar je še bolj življenjsko prepričljiva.

Andrej PLETERSKI: Kuhinjska kultura v zgodnem srednjem veku

Leto izida: 2008
Založba: ZRC
COBISS-ID: 239497472

Povzetek:
Kljub neoporečni strokovnosti tudi ne-arheologom prepričljiva, razumljiva in zanimiva raziskava, ki jo popestri in konkretizira opis rekonstrukcije kuhinjske kulture v zgodnjem srednjem veku. Ta segment kulture je, morda še v nekolko večji meri kot ostali elementi materialne kulturne, močno odvisnen od naravnih danosti pokrajine in z njimi povezano obliko kmetijstva. Kot na vseh drugih področjih, se tudi ta del tu in tam prepleta s tovrstno kulturo sosedov, a se pač mora zadovoljiti s surovinami, ki so na voljo v določenem prostoru. Torej mora biti čimbolj samozadosten. To je tudi namen raziskave: iskanje t.i. kuhinje samozadostnega gospodarstva.
Pri tej knjigi bi še zlasti poudaril zanimiv in izčrpen opis izkušnje avtorja ob rekonstrukciji priprave takšne hrane, na tak način in s takšnimi sredstvi, kot so jih poznali v zgodnjem srednjem veku. Če bi bila zadeva še bolj nazorna, bi že mejila na priročnik, kako preživeti v času, ki prihaja. Kako preživeti v času, ko se na sodobno tehnologijo, tehniko in energetske vire morda ne bomo mogli več zanesti zaradi uničujočih sprememb, ki jih je v okolju povzročil človek, sodobni človek, s svojo lahkomiselnostjo, s svojo sprevrženo željo po udobju ter oblastno in nenasitno naravo.
Morda bi res bil čas, da ohranjeneno izročilo prenehamo zgolj občudovati in se začnemo iz njega tudi učiti.

Tone PARTLJIČ: Starec za plotom

Leto izida: 1995
Založba: Obzorja
COBISS-ID: 38551553

Povzetek:
Kratki roman, Starec za plotom, obravnava jesen življenja pesnika, pisatelja in dramatika Stanka Majcna, ki je bil pred in med 2. sv. vojno visoki državni uradnik, sicer pa kot katoličan in oče ubitega sina, na strani domobrancev, po vojni odstranjen s položaja kot "notranji sovražnik", upokojen in prisilno izseljen iz Ljubljane. Zatočišče si je našel pri sestri v Mariboru in tam živel z ženo v revščini. Žena se je zaposlila kot blagajničarka v firmi Odpad, sam pa je gojil in prodajal zelenjavo na tržnici. Pisatelj se je navezal na triletno deklico, ki jo igrivo poimenuje za Dajdico, ker je ves čas ponavljala:..."daj daj daj..." in ob tem spet začel pisati - dramo Revolucija in poezijo za otroke, ki z Dajdičin odraščanjem preraste v izpovedno liriko. Začeli so ga objav-ljati v argentinskem tisku, pa tudi doma so mu po zaslugi dr. Marje Borštnikove obja-vili dve knjigi izbranega dela. Pri dvainosemdesetih letih je po 30 letih izolacije znova nastopil na literarnem večeru, kmalu nato pa umrl.
Partljič v svojem delu ni zgolj faktografski v smislu kritike polpretekle slovenske poli-tične zgodovine nekega režima, ampak se psihološko poglablja v duhovni svet glav-nega junaka, v njegova ponižanja, osamljenost, strahove in tudi njegovo umiranje proti koncu dela.
To ni pisatelj Partljič, kakršnega poznamo oz. smo poznali doslej, šegavega, zabav-nega, duhovitega in na trenutke celo burkaškega... Besedilo nas presune z never-jetno silo in z njim se je Partljič nedvomno zapisal v svet poglobljenega psihološkega romana, kakršnega pri njem doslej nismo imeli prilike srečati. Kar precej spominja na elegična slikanja življenja, ki so lastna zlasti Čehovu, pa mogoče tudi Tolstoju v delu Smrt Ivana Iljiča. Nedvomno je s Starcem za plotom prekosil samega sebe in vsa svoja dosedanja objavljena dela.
Priporočamo v branje bralcem, ki radi posegajo po zahtevnejših tekstih.

Nikos PANAJOTOPULOS: Gen za dvom

Leto izida: 2008
Založba: Modrijan
COBISS-ID: 236937984

Povzetek:
Priznani grški pisatelj in scenarist piše predvsem kratke zgodbe in romane. Osrednji del romana Gen za dvom, napisanega v obliki okvirne pripovedi, predstavlja avtobiografsko pripoved fiktivnega pisatelja Jamesa Wrighta, ki je postavljena v prihodnost. Vse se začne, ko ostareli znanstvenik predstavi revolucionarno odkritje-test, ki lahko dokaže gen za umetnost. Z izumom se hitro okoristijo založniki, saj zdaj ob rokopisu zahtevajo tudi rezultat testa. Ko je Wright soočen s testom, se mu upre in se pridruži množici tako imenovanih odpisanih. Seveda se v nastalem sistemu kmalu začnejo kazati vrzeli in prav Wrightova izpoved povzroči, da se dokončno sesuje.
Okvir romana predstavlja uvod zdravnika umirajočega Wrighta, Clauseja. Pisatelj ga je prosil, naj opravi test, ni pa hotel vedeti, kakšen je rezultat. Po Wrightovi smrti Clause objavi roman in razkrije, da je bil rezultat pozitiven. V epilogu pa nam avtor razkrije dogodke, ki so sledili izdaji Wrightovega romana.

Marjan OGOREVC: Karmična diagnostika

Leto izida: 2007
Založba: Samozaložba
COBISS-ID: 236029440

Povzetek:
Avtor je že več kot desetletje znan na področju komplementarnega zdravljenja. V pričujoči knjigi predstavlja nov način zdravljenja, ki tudi v svetu še ni zelo razširjen, to je karmična diagnostika.
V prvem delu knjige avtor predstavi svojo življenjsko pot in to, kako je sploh postal zdravilec. Kot otrok je bil bolehen, a se je kljub temu vpisal na pomorsko šolo v Puli in delal 11 let na podmornici. Ker to delo ni bilo zanj, se je z družino iz Splita vrnil v Slovenijo, kjer je najprej opravljal priložnostna dela, kasneje pa bil fizioterapevt atletske ekipe Slovenije. Vseskozi je nabiral znanje s področja komplementarnega zdravjenja in se nazadnje tudi sam začel udejstvovati kot zdravitelj.
Proučil je vse mogoče načine zdravljenja na svetu in jih vključeval v svojo prakso. Vse bolj pa je ugotavljal, da je tudi bioenergetsko zdravljenje v veliko primerih le simptomatsko, zato je iskal naprej. Odkril je delo ruskega zdravitelja N. Lazareviča, ki se je ukvarjal z iskanjem globljih vzrokov za bolezni, to je s karmično diagnostiko. Metodo ni slepo povzel po Lazareviču, ampak jo je združil z vsem svojim dotedanjim znanjem in izkušnjami in jo začel uporabljati pri svojem delu.
Knjiga je namenjena tako običajnim bralcem, kot tudi bioterapevtom. Napisana je zelo razumljivo in berljivo. Vsekakor s področja alternativnih ved boljše delo, ne prepisano in zbrano iz drugih knjig, ampak dejansko "napisano" iz lastnih izkušenj in vedenja.

Dan LUNGU: Kokošji raj

Leto izida: 2008
Založba: Društvo Apokalipsa
COBISS-ID: 233674752

Povzetek:
Če bi radi na neobremenjen način in iz prve roke izvedeli, kako je bilo v Romuniji nekoč in kako je danes, potem je ta roman kot nalašč za vas. Marsikdo se sprašuje, ali se je po padcu režima v Romuniji sploh kaj pompoznega zgodilo. Pa se je. In se še bo, saj življenje teče dalje, tudi v glavah preprostih ljudi z obrobja romunskega mesta, ki jih je v tem svojem romanu pod drobnogled vzel Dan Lungu. Pisec je po izobrazbi sociolog in zna preučevati ljudi tudi po poklicni plati. Naredil je izvrstno reportažo, radiografijo malega človeka, ki še zdaleč ni suhoparna. Odlikujejo jo izvrsten slog, pristen jezik in prava mera humorja, ki roman dodobra začini. V tem romanu avtor ne sodi in ne komentira, ampak svojim junakom preprosto pusti govoriti. Ženske kukajo izza zaves, se vrtijo okrog loncev in pletejo in pri tem načenjajo male in velike teme. Še bolj goreči razpravljavci so moški, ki z izgovorom, da gredo k sosedu po orodje, smuknejo v bar z domačim žganjem. V Kokošjem raju se kokodaka po dolgem in počez, od politike do gospodarstva in vse na vižo dobrih starih časov.

Sven LINDQVIST: Terra nullius

Leto izida: 2008
Založba: Sanje
COBISS-ID: 232420608

Povzetek:
Sven Lindqvist, švedski publicist (roj. 1932), doktor zgodovine literarnih ved, eden najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljev, v svojih delih odkriva predvsem skrivnosti starih kultur. Njegova dela so deloma avtobiografska, saj veliko potuje po svetu, deloma potopisi, reportaže in tudi eseji. Napisal je preko trideset del, predzadnje (2005) je Terra nullius.
Avstralija, nam najbolj oddaljena celina, skrivnostna in želena tistim, ki so odšli tja v želji po bogastvu, ki ga skriva v svoji notranjosti in tistim, ki so odšli v upanju na boljše življenje, pa tudi nam sodobnim nomadom, ki želimo spoznati nam tuje, zanimive, predvsem pa nekoliko skrivnostne dežele.
"Terra nullius" (nikogaršnja zemlja) naj bi bila Avstralija daljnega leta 1698, ko je angleški raziskovalec James Cook pristal na njeni vzhodni obali, predvsem pa kasneje, 1788 leta, ko se začne invazija britanskih kolonialistov in postane vzhodna Avstralija kazenska kolonija. Leta 1827 Angleži odkrijejo še raj v dolini reke Murray, kar sproži množično priseljevanje Evropejcev na "nikogaršnjo zemljo". Toda, tu so bili vseskozi Aborigini, avstralski staroselci, izumirajoče ljudstvo, ki so še danes ena od mnogih vznemirljivih tem današnje Avstralije. Tuji priseljenci so staroselce pobijali, jih izkoriščali, posiljevali in načrtno iztrebljali in kar je bilo najhuje, odvzemali so aboriginskim materam otroke rojene iz razmerja z belimi priseljenci, tako tiste, ki so bili rojeni po posilstvih kot one, ki so bili sad ljubezni med "črnko" in belcem. Otroke so vzgajali v samostanih za hlapce in delavce belim posestnikom. Starši jih običajno nikoli več niso videli.
Sven Lindqvist v knjigi opisuje svoje potovanje po Avstraliji, od Port Auguste na jugu, preko centralne Avstralije, mimo Alice Springsa in skrivnostne gore Uluru v Darwin na skrajnem severu, nato pa ob severozahodni obali do Pertha in od tam po najdaljši, popolnoma ravni cesti na svetu do mesta Ceduna na jugu, blizu izhodišča poti, Port Auguste.
Poleg krajših, zgoščenih opisov pokrajine, so zanimive zgodbe o življenju Aboriginov, ki so živeli in še vedno živijo v teh krajih, zlasti na severu in zahodu. Omenja raziskovalce, ki so dolga leta preživeli med njimi in spoznavali njihovo usodo, ki so jo krojili belci, za katere so bili vedno le "črni" sužnji. Na srečo se je ohranila vsaj aboriginska kulturna in umetniška zapuščina, ki priča o tem zatiranem ljudstvu. Imeli so neverjeten dar za slikanje in pripovedovanje zgodb. To jim priznavajo šele po dvesto letih zatiranja. Res, sodobni Avstralci so jim vrnili del njihovega ozemlja, to leto, 2008 se jim je javno opravičil sedanji predsednik, a v njihovi zgodovini bo ostal večen pečat nerazumevanja neke daljne kulture, trpljenja in umiranja tisočih.

Rok KUSLAN: Slapovi

Leto izida: 2008
Založba: Sidarta
COBISS-ID: 239153920

Povzetek:
Kot smo že navajeni pri ostalih Sidartinih vodnikih, je tudi tukaj vsak izlet opisan od izhodišča preko poteka poti in povratka. Napisan je tudi približen čas, ki je potreben za tak podvig.
Avtor je v vodniku zbral 55 izletov, ki nas popeljejo k 120 slapovom po Sloveniji. Opisane so poti do posameznih slapov, ponekod pa tudi nadaljevanje poti k višjeležečim slapovom ali pa vzpetinam nad njimi.
Predstavljeni so tudi najbolj znani slovenski slapovi, vendar je poglavitni namen vodnika, da nas popelje v naravo, na številna brezpotja tudi do manj znanih slapov, ki pa so po svoje mogoče še bolj zanimivi. Marsikateri slap se skriva čisto blizu druge turistične zanimivosti in zanj sploh ne vemo. Po naših gozdovih, grapah in dolinah se skriva veliko slapov, nekateri večji, drugi z malo manj vode, avtor pa prepušča odločitev nam, kateri se nam zdi najlepši in najbolj zanimiv.
Knjiga je zanimiva za vse, ki radi hodijo v naravo in si želijo odkriti tudi še kaj novega.

četrtek, 06. november 2008

Philip KERR: Otroci luči: Ehnatonova pustolovščina

Leto izida: 2007
Založba: Učila International
COBISS-ID: 234269440

Povzetek:
Knjiga je izredno bogata domišljijska pripoved z napeto zgodbo. V njej srečamo dvojčka, ki sta v resnici džina. Imata zelo posebne in nenavadne darove, ki jih z veseljem uporabljata.
Ko dvojčkoma Johnu in Philippi, ki stanujeta v New Yorku, zrasejo modrostni zobje, se začnejo dogajati neverjetne stvari. V London jih povabi stric Nimrod, ki jima razloži, kdo sta pravzaprav. Skupaj odidejo v Egipt, kjer se morajo spopasti z novimi odkritji. Srečajo se s puščavo, faraoni, mumijami in skritimi zakladi.

Dave HUNTER: Guitar facts

Leto izida: 2006
Založba: Outline Press
COBISS-ID: 12550710

Povzetek:
»Guitar facts« je domiselno zasnovan leksikon in vsebuje vse pomembne proizvajalce električnih kitar po svetu. Kitare so razvrščene po abecednem redu, več prostora pa je namenjeno vidnejšim proizvajalcem tega inštrumenta kot so: Fender, Gibson, Gretsch, Epiphone, PRS, itd.
Knjiga je bogata s slikovnim materialom ter številnimi tehničnimi karakteristikami in specifikacijami. Klasičen opis posameznega inštrumenta navadno vsebuje podatke o sami zgradbi kitare, tudi elektronskih komponent, specifiki zvoka ter kratek zgodovinski oris. Pri bolj vidnih proizvajalcih pa so še bolj podrobno opisani tisti najbolj klasični, legendarni modeli.
Če ste si slučajno omislili nakup električne kitare in niste prepričani, katera vam je usojena, je to definitivno prava knjiga za vas.

Philippe BRIMBERT: Skrivnost

Leto izida: 2008
Založba: Didakta
COBISS-ID: 239113472

Povzetek:
Philippe Grimbert je psihoanalitik, ki poleg lastne terapevtske prakse sklada glasbo in piše knjige.
Roman Skrivnost je avtobiografski. Dvajset let po tragični smrti svojih staršev se je avtor odločil zapisati njuno zgodbo, prežeto s strastno, a prepovedano ljubeznijo, ki jo prežemata srž molka in skrivnosti. S knjigo je želel postaviti spomenik svojemu polbratu in njegovi mami ter tako obeležiti njuni izbrisani imeni v družinski in družbeni spomin. V romanu je nanizal zaporedje presunljivih dogodkov, katerih razkritja je bil deležen šele kot petnajstletni fant.
V rani mladosti je avtor v svoji bogati domišljiji ustvaril lik močnega in zaščitniškega brata, utelešenega lepotca, pravo nasprotje njegovi fizični šibkosti in čustveni labilnosti. Morda je že tedaj slutil vsebino skrbno varovanih skrivnosti, med drugim tudi obstoj polbrata, ki je zaradi judovskega porekla tragično preminil v plinski celici.
Avtor prizna, da je ob razkritju skrivnosti sprva občutil precejšnje olajšanje in potrditev svoje slutnje, kasneje pa se je zaradi poglobljenega razmišljanja o svojih koreninah in lastni identiteti čutil prevaranega in obremenjenega s preteklostjo. Sam pravi, da je zaradi tega najprej postal nevritičen, pozneje pa psihiater.

Presunljivo in dih zadržujoče, konstantno napeto branje.

Gabrielle ZEVIN: Onkraj

Leto izida: 2008
Založba: Mladinska založba
COBISS-ID: 239085312

Povzetek:
Med knjigami z žalostno tematiko je ta, do zadnje strani vedra, polna humorja in veselja do življenja. Prepriča te, da se s smrtjo življenje ne konča in nagovori te, da ni dovolj biti živ, ampak, da je življenje treba živeti. Če znaš živeti tukaj in zdaj boš tudi Onkraj znal živeti. Kajti Onkraj je kraj, je svet, je pokrajina, je življenje, sicer postavljeno na glavo, a življenje, no, vrti se v obratni smeri - na Zemlji od mladosti v starost, Onkraj pa od zaključka na začetek, k ponovnemu rojstvu. Vmes pa je obilo dejavnosti, obilo zabave, pač glede na to, kako se človek Onkraj znajde in udomači - kako se zna vživeti v tukaj in zdaj. Za glavno junakinjo Lizz, ki je še najstnica, ko umre v prometni nesreči, je Onkraj v bistvu šele pravo življenje. Tam sreča svojo babico, ki je umrla, preden se je Lizz rodila. Zdaj imata priložnost biti skupaj in Lizz ve, da je prednost, če imaš nekoga iz družine pri sebi. Še posebej, če je ta starejši in modrejši in ti lahko veliko novega pove in svetuje. Vendarle je Lizz kar precej časa žalostna, dneve in dneve preživlja na OP-ju (Opazovalni postaji), ki v Onkraju služi za opazovanje družine na Zemlji, (sme se z žetonom, le eno uro na dan!). Ja, tudi Onkraj obstajajo pravila, ki jih tamkajšnji prebivalci bolj ali manj upoštevajo. Lizz si je pridobila kar več žetonov na dan. Pravilo je prekršila tudi s potopom v Vodnjak, odkoder se je njen glas raznesel prav v vse vodovodne pipe v domači hiši. Potem pa jo je pri potapljanju ujel detektiv. No, potem, ko je srečala Owna, se začela učiti pasje govorice, se zaposlila, potem se je njeno življenje šele začelo.
Ko na koncu, po 17 letih, potuje, kot je to pravilo v Onkraju, po Reki navzdol, pomisli, da ni nobene razlike med kakovostjo življenja, ki ga živimo naprej, in življenja, ki ga živimo nazaj, valovi jo nežno zibljejo in uspavajo.
Pogled na smrt, ki ni smrt, v mladinskem delu, ki mu za zdaj ni para.

Anne FRANK: Dnevnik Ane Frank

Leto izida: 2007
Založba: Mladinska mladina
COBISS-ID: 232452608

Povzetek:
K ponovni slovenski izdaji (zadnja iz leta 1994), tokrat v zbirki Žepnice, te znamenite knjige 20. stoletja, pretresljivega dnevnika iz skrivališča, katerega avtorica, židovska deklica, se je z njim za vedno zapisala v spomin človeštva, je botrovala prav 60. obletnica njegovega nastanka. Izpostaviti velja dejstvo, da gre v tem primeru za razširjeno izdajo tega dnevnika, ki prinaša tudi nekatera doslej neobjavljena pisma oz. odlomke izpod peresa te bistre in pronicljive najstnice, ki so lahko izšla šele po smrti njenega očeta Otta Franka. Ta je svoje življenje po prestanih grozotah 2. svetovne vojne in izgubi svoje celotne družine posvetil prav dnevniku svoje mnogo prezgodaj umrle hčerke, ki si je želela postati slavna pisateljica, kar ji je, žal, posmrtno, tudi uspelo. Ana je s svojim dnevnikom postala simbol holokavsta, simbol šestih milijonov umorjenih Židov, ki so jih nič krive med drugo svetovno vojno pobili nacisti. S tem njena življenjska zgodba živi dalje, človeštvu v opomin, naj se kaj takšnega nikoli več ne ponovi.

Ivan ESENKO: Zgodbe iz kanuja: čudoviti svet slovenskih voda

Leto izida: 2008
Založba: Modrijan
COBISS-ID: 238613504

Povzetek:
Reke so ožilje pokrajine, ki jo nenehno tudi preoblikujejo. Skozi čas so reke spreminjale svojo funkcijo, od vira pitne vode preko vodne poti do kanalizacijskega odvodnega kanala. Marsikaj o stanju in zanimivostih reke razkrije spust po njej, zato je vožnja v čolnu prvinski stik z naravo in slednjega je sodobni človek s svojim načinom življenje potisnil v pozabo, s tem pa se mu je hote in nehote dogodila degradacija rek/okolja. Slovenija je pokrajinsko in podnebno izjemno raznolika, kar je posledica prepletanja Alp, Sredozemlja, Dinarsko-kraskega in Panonskega sveta, zato premore veliko padavin, ki napajajo zelo razvito rečno mrežo (26.000 km strug rek, potokov, prekopov…).
Med obiljem tega vodnega bogastva se je Ivan Esenko s čolnom podal na najbolj zanimive reke in jezera v Sloveniji. Svoje izkušnje je strnil v knjigi "Zgodbe iz kanuja".
Vsebino knjige bi lahko razdelili na uvodni del, ki nas spozna z osnovami opreme, veslanja, varnostjo, fotografijo… Pomankljivost tega dela je, da je preveč splošen in morda manjkajo ključne informacije, ki so za veslanje sicer pomembne. Sledi poglavje o živalstvu in rastlinstvu, ki je v tem obvodnem prostoru izjemno pestro. V poglavju "Kam na potep?" se z avtorjem popeljemo po vodnem bogastvu od kraške Ljubljanice, Cerkniškega jezera, Ljubljanskega barja, reke Reke, Bohinjskega in Blejskega jezera, Save, Krke, Kolpe, Drave, Soče do Mure na severovzhodu. Potepanje spremljamo skozi bogat izbor fotografij in poučnega besedila.
Vrednost knjige bi lahko videli tudi v promoviranju čara veslanja, saj nam le-ta omogoče odkrivati koščke sveta, ki so drugače nedostopni, po drugi strani pa je to aktivnost, ki človeka kar pošteno razmiga.

Umberto ECO: Zgodovina lepote

Leto izida: 2006
Založba: Modrijan
COBISS-ID: 224258304

Povzetek:
"Ta knjiga izhaja iz načela, da lepota ni bila nikoli nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala razne obraze," pravi Umberto Eco v knjigi z naslovom Zgodovina lepote. Gre za izredno poglobljeno interdisciplinarno šudijo o pojmovanju lepote skozi zgodovino, nanaša pa se predvsem na Zahodni svet. Avtor v nekaterih primerih naredi tudi primerjavo z vzhodnoazijsko umetnostjo: tako npr. grški občutek lepote, imenovan kalon, v kiparski umetnosti temelji na diadi oddaljenost - bližina - kip, opazovalec opazuje iz oddaljenosti, medtem ko tibetanska mandala pri opazovalcu sproži interakcijo. Občutek za lepoto se je v zgodovini nenehno spreminjal, še posebej pa nam pri njegovem razumevanju pomagajo filozofski pristopi in opredelitve. Nietzsche je princip apoliničnega in dionizičnega, ki ga grška umetnost ni nikoli eksplicitno opredelila, uspešno vpeljal v svojo filozofijo. Na tej osnovi lahko preučujemo občutek starih Grkov za lepoto. Tovrstne implikacije Eco uspešno vpeljuje v svojo študijo, ki jo krasijo nazorne reprodukcije umetniških del v vseh umetnostnozgodovinskih obdobjih. Avtor se dotakne tudi sodobnega občutka lepote, ki se zrcali v številnih reklamah, plakatih pop ikon in vseh vrst medijih, ki nam na svoj način določajo, kaj je lepo in kaj ne. Lepota je čutna, duhovna ali mešanica obojega, je razgibana, razigrana, divja ali pa mila, je ujeta v natančna razmerja ali pa nepravilna, služi čaščenju svetega ali pa zadovoljevanju potrošniških potreb. Je neopredeljiva in neulovljiva, a zato vedno znova vznemirljiva kot tema razmisleka in upodobitve.
Delo zahteva poglobljeno branje, ki zaradi interdisciplinarnega pristopa avtorja posega na področje filozfije, psihologije, zgodovine in ekonomije. Čeprav nam avtor postreže z zanimviimi spoznanji, pa delo vsekakor ni lahko populistično branje. Umberta Eca bralci že tako poznamo po izrednem jezikovnem slogu, s katerim nas razveseljuje v svojih predhodnih delih, širino pa izpričujejo tudi njegova leposlovna dela kot sta Ime rože in Baudolino. Po knjigi bodo verjetno posegli tisti, ki jih zanima umetnostna zgodovina, estetika in psihologija v umetnosti. Prav bo prišla tudi dijakom pri umetnostni vzogji ali študentom umetnostne zgodovine.

Eric CLAPTON: Eric Clapton: avtobiografija

Leto izida: 2008
Založba: Učila International
COBISS-ID: 240208896

Povzetek:
Tankočutna osebna izpoved glasbenika, genialnega kitarista, ki mu je njegova brezkompromisna predanost bluesu omogočala doživljanje največje sreče, hkrati pa so ga pritiski slave in glasbene industrije, v kolesju katere se je znašel s svojimi visokimi načeli, potiskali v stiske, ki jim ni bil kos. Dan mu je bil velik talent, ne pa tudi močna osebnost in dobra samopodoba. Nosil je stigmo zapuščenega otroka - nikoli ni spoznal svojega očeta, petnajstletna mati pa ga je prepustila svojim staršem. Rešitev je iskal v vseh možnih omamnih substancah, kar ga je vedno bolj vleklo na dno in njegova ustvarjalnost je pešala. Po mnogih neuspelih poizkusih se je končno le izvlekel in z novim zagonom že nekaj časa osrečuje svoje oboževalce širom po svetu. Našel je tudi srečo z mlado ženo in tremi hčerami.
Kljub hudim preizkušnjam se spominja preteklosti kot srečnih in lepih časov. V svoji biografiji pred nami oživlja revolucionarna 60. in 70. leta, upor mladih proti kapitalizmu, vojnam, čase, ki so s svojo seksualno revolucijo pomagali spreminjati odnose. To obdobje je vseskozi spremljala glasba v obliki popa , bluesa, jazza. Ogromni festivali so bili prizorišča, kjer so se srečavali glasbeniki z vsega sveta, muzicirali in s svojo glasbo ustvarjali vzdušje druženja večtisočglavih množic mladih somišljenikov.
Tako Claptonova avtobiografija presega osebno izpoved in je zanimiva tako za glasbene poznavalce kot za ljudi, ki se nostalgično spominjajo teh posebnih časov. Na žalost časi zaradi utopičnosti niso preživeli, ostala pa je glasba, s katero so glasbeniki Claptonove generacije dokazali, da so bili in so še vedno vrhunski.

Ishmael BEAH: Daleč stran: spomini malega vojaka

Leto izida: 2008
Založba: Učila International
COBISS-ID: 240019456

Povzetek:
Avtor Ishmael Beah se je rodil leta 1980 v afriški državi Sierra Leone. Po treh letih bojevanja kot otrok-vojak in kasnejši rehabilitaciji mu je uspelo prebegniti v sosednjo Gvinejo, od tam pa s pomočjo znanke v New York. V ZDA je doštudiral politologijo in je član Svetovalnega odbora za človekove pravice organizacije Human Rights Watch.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je v Sierri Leone izbruhnila državljanska vojna, ki se je širila iz podeželja proti razvitejšim mestom ob južni obali. Ishmael Beah je bil star 12 let in s starejšim bratom in prijatelji so se podali v bližnje mesto na glasbeno tekmovanje. Medtem so uporniki napadli in uničili njihovo vas in dečki so pohiteli proti domu, da bi poiskali starše. V zmedi pred napredujočo uporniško vojsko je Ishmael izgubil tudi brata, zato se je z nekaj prijatelji peš odpravil proti obali, svobodnemu ozemlju, ki ga vojna vihra še ni zajela. Po vojnih grozotah na poti, kjer so se marsikdaj le za las izognili smrti, so dečki po nekaj mesecih tavanja našli zatočišče v vasi, ki jo je obvladovala uradna državna vojska. Ko so se približali uporniki, pa je vojska (tudi s pomočjo mamil) iz prestrašenih in razočaranih dečkov ustvarila krvoločne vojake. Ishmael se je kar tri leta boril po gozdovih Sierra Leone ter pri tem povsem pozabil na otroštvo. Na srečo je njegov poveljnik opazil njegovo bistrost in občutljivost ter ga je predal delavcem Unicefa, ki so po taborih zbirali dečke za rehabilitacijski program. Ishmaela so odpeljali v rehabilitacijski tabor v Freetownu, kjer so ga skupaj z drugimi otroki-vojaki z veliko potrpežljivosti in strpnosti odvadili odvisnosti od nasilja in mamil. Postal je predstavnik otrok, ki so še mladoletni morali v vojsko, in je govoril tudi pred skupščino ZN v New Yorku. Tam si je pridobil prijatelje, ki so mu kasneje, ko se je vojna razširila do Freetowna, pomagali pobegniti v ZDA.

Igor BAŠIN: Novi Rock: rockovski festival v Križankah

Leto izida: 2006
Založba: Subkulturni azil
COBISS-ID: 229961984

Povzetek:
Igor Bašin je leta 2000 na Fakulteti za družbene vede uspešno zagovarjal diplomo z naslovom Novi Rock. Po nasvetu mentorja in članov komisije nekaj let kasneje izda knjigo. Avtor knjige je bil prisoten na Novemu rocku od leta 1986 pa vse do zadnje, dvajsete prireditve leta 2000. Kot sam pravi, se ga je udeležil v vseh pojavnih oblikah: kot obiskovalec, novinar, član žirije, odrski menedžer, organizator in pometač - samo nastopil ni na njem. Knjiga je oris zgodovine Novega rocka in dogajanja okoli njega. Na koncu nas preseneti z barvno reprodukcijo plakatov, ki so vsak september vabili in zvabili v Križanke ljubitelje tovrstne glasbe.
Na Novem rocku so se v osemdesetih in devedesetih letih postopoma zvrstile vse pomembnejše slovenske alter in rock skupine.
Novi rock je spodbujal nastanek novih bendov in drugačnih glasbenih oblik ter skrbel za njihovo predstavitev.

torek, 28. oktober 2008

Elzbieta ZUBRZYCKA: Okamenel sem

Leto izida: 2007
Založba: Koleda
COBISS-ID: 234424576

Povzetek:
Ste pred težko nalogo, narediti morate plakat, Konec mučenja v naši šoli? Ne obupajte, že na C stopnji se lahko poučite o nasilju, o profilu mučitelja, o takšnem obnašanju, ki mučitelju odvzeme moč, skratka poučno branje o tem, kako ustaviti šolske mučitelje in se izogniti vlogi žrtve, ki misli, da je mučitelj tako močan kot se zdi. Da je krog njegovih občudovalcev tako velik, kot je videti.
Žrtev izkazuje napačno solidarnost s tem, ko je tiho, ko ničesar ne ukrene, ne pove prijateljem, znancem, staršem, učiteljem. Žrtev se ne zaveda, da ima mučitelj zamrznjena čustva, da mu je morda kdo storil krivico, da je zavidljiv, možno je, da tudi njega kdo muči in se tako maščuje…
Knjižni "junak", mučitelj Gusti, ki se je počutil pomembnega v krogu otrplih, molčečih fantov, je nazadnje le doživel svoj poduk, kajti molčečih fantov ni bilo več. Po zaslugi starejšega brata ene od žrtev, so bili pripravljeni zoperstaviti grdemu obnašanju, ker jim je ta razložil, da manj prestrašenih gledalcev za Guza pomeni manj zadovoljstva. Organizirali so celo srečanje vseh, ki nasprotujejo mučenju, kajti, če ne bi ničesar naredili, bi stopili na Guzovo stran in bi bili soodgovrni za to, kar bi se zgodilo...
Odlična knjiga za pogovor, ki že prvošolčkom olajša prepoznati nasilje in se postaviti zase.

Paul WHITE: Recording and production techniques

Leto izida: 2002
Založba: SMT
COBISS-ID: 4372755

Povzetek:
Zadnjih nekaj let se tehnologija v glasbenih studiih dramatično spreminja. Tudi snemalna tehnika, podkrepljena z raznimi softwareskimi vmesniki, se je vdala digitalnim zapisom, ki so izpodrinili analogne, kar je posledično privedlo tudi do fizičnega krčenja studia, tudi do velikosti računalniškega monitorja.
Priročnik se izjemno učinkovito in natančno ukvarja z vsemi snemalnimi procesi v studiih, od priprav na snemanje do končne post produkcijske faze. Poskuša nas tudi educirati o pomembnosti producentskega ter snemalčevega dela na plošči, ki ga dostikrat lahko celo enačimo z delom izvajalca ali avtorja. Za glavni cilj si knjiga zastavi raziskati odnos med avtorjem, snemalcem, producentom ter v končni fazi tudi založnikom.
Poleg omenjenih vsebin v priročniku najdemo tudi bolj specifične teme, in sicer: ustvarjanje specifičnih zvočnih učinkov, eksperimentiranje z efekti, odgovori na najbolj pogosta vprašanja o snemanju, post produkcijska faza z remiksiranjem, editiranjem ter »mehčanjem« zvoka itd.
Vsekakor dobrodošla knjiga za vse glasbenike, ki so radi sami svoji mojstri!

Mark TWIGHT: Poljubi ali ubij : izpovedi serijskega plezalca

Leto izida: 2008
Založba: Sidarta
COBISS-ID: 238387200

Povzetek:
Mark Twight je eden vodilnih ameriških alpinistov z dolgim seznamom ekstremno težkih prvenstvenih smeri v različnih svetovnih gorstvih. 'Poljubi ali ubij' je njegov izbor v alpinističnih revijah že objavljenih člankov in esejev, ki so nastali v letih 1985 - 2000. Preden so izšli v knjižni obliki jih je delno predelal in opremil s komentarji, v katerih opisuje vzroke in okoliščine za pisanje, pa tudi odmeve in posledice, ki so jih vzbudili ali povzročili. Izbrani prispevki nudijo dober vpogled v njegovo zasebno življenje tako človeka kot alpinista. Knjiga ni lahkotno branje in se s provokativnim, kritičnim, neprizanesljivim in mestoma ciničnim stilom pisanja zelo razlikuje od gorniške literature, ki smo je vajeni. Bralci, ki v prebiranju opisov alpinističnih podvigov iščejo (in najdejo) domoljubno patetiko ali poduhovljeno filozofiranje, bodo knjigo hitro odložili. Mark Twight je namreč izrazit individualist, kateremu je pripadnost punkovski subkulturi še potencirala njegovo uporniško naravo. Brez zadržkov prezira polovičarstvo in pozerstvo, istočasno pa z brezkompromisno kritiko ne prizanaša niti sebi in svojim lastnim omejenostim. Popolna alpinistična predanost in neprizanesljivost do sebe in okolice sta temelj razmišljanju, ki ne dopušča brezbrižnosti, polovičarstva in hinavščine. Če iščemo rdečo nit v 'Poljubi ali ubij' objavljenih prispevkov, jo velja iskati v smeri Twightove plezalne etike, ki naravnost fanatično prisega na alpski stil plezanja tudi najzahtevnejših smeri. Zanj je značilno plezanje z minimalno količino opreme, brez fiksnih vrvi in vnaprej postavljenih taborov. Takšen stil plezanja je sicer najhitrejši, a ne dopušča in ne odpušča napak. Sposobni so ga le fizično in psihično najbolje pripravljeni. Twightu je pomemben način, kako je neka smer preplezana in ne rezultat, kar je v alpinizmu največkrat še vedno osvojeni vrh. Do lovcev na trofeje - zbiralcev vrhov je avtor neizprosen. Med redkimi 'sorodnimi dušami', ki imajo podobne poglede na alpinizem Twight večkrat spoštljivo omenja tudi Slovenca Toma Česna in Marka Prezlja.

Len SPERRY: Spolnost, duhovništvo in cerkev

Leto izida: 2008
Založba: Celjska Mohorjeva založba
COBISS-ID: 238052352

Povzetek:
Končno smo na slovensko tržišče dobili knjigo, ki se problemu pedofilije približuje s strokovnega vidika. Objektivnost pisanja je avtorjeva odlika, ki bralcu omogoča podroben strokovni vpogled v probematiko. Spremno besedo je napisal dr. Ivan Štuhec, v njej pa poleg krajšega vsebinskega pregleda izvemo tudi, kaj je Cerkev na Slovenskem in v svetu storila na področju preprečevanja in kaznovanja pedofilije. Spremembe v cerkvenem zakoniku in sprejeti dokumenti na ravni škofij in Vatikana kažejo, da se vodstvo Cerkve zaveda kompleksnosti problematike in jo poskuša čimbolj učinkovito rešiti. Avtor Sperry že na začetku opredeli pedofilijo kot kaznivo dejanje in anomalično človekovo spolno orientiranost. V nadaljevanju obravnava razvoj seksualnosti in spola, vrste usmerjenosti glede na seksualnost in spol, spolne težave in motnje ter jasno opredeli terminologijo seksualnosti. Proces psihoseksualnega razvoja podkrepi s konkretnimi primeri oziroma osebami, ki jih opredeli s psihosoicalnega vidika. Skozi različne razvojne faze teh oseb spoznavamo, kako je pri njih postopoma prišlo do napačne spolne orientiranosti oziroma do pojava pedofilije. Zanimivo je tudi poglavje, v katerem avtor obravnava seksualnost v odnosu do intimnosti in celibata. Sistematično obdela pojav različnih vrst intimnosti, pri tem pa bi izpostavil celibatersko intimnost in celibatersko spolnost kot posebni kategoriji, ki se sprva zdita kontradiktorni, a sta povsem razpoznavna pojava. Avtor se spopada tudi z narcisizmom in spolnimi prestopki ter s spolnimi prestopki duhovnikov z otroki, adolescenti in odraslimi. Zanimiva je tipologija duhovnikov, ki so vpleteni v spolne prestopke. Sperry jih razvršča v 6 kategorij. Primer: VI. tip je klasični seksualni predator, psihopat z občutkom narcisistične upravičenosti do česarkoli, uporablja pa zvijače zastraševanje, včasih tudi fizično poškoduje žrtve. Tovrstne klasifikacije, ki jasno opredelijo posamezne spolne deviacije, so koristna informacija za vsakogar. V zadnjem poglavju avtor išče poti preprečevanja spolnih prestopkov v duhovnih poklicih. Ključni pri tej dejavnosti so njihovi predstojniki, ki s pravili, strukturami in normami onesposabljajo svoje člane za spolne prestopke. Potrebna je izbira pravih kandidatov za ta poklic ter vizionarsko vodenje organizacije, ki vključuje srečanja, sodelavnje posameznih duhovnikov , reševanje problemov na vseh ravneh. Potrebna je evalvacija duhovnikovih sedanjih in prihodnjih nalog, kar bo omogočalo pravilno razporejanje kadra, manj delovnih frustracij, večje zadovoljstvo med duhovniki in posledično manj spolnih prestopkov.
Avtor uspešno povezuje znanstvena dognanja različnih strok, tako psihologije, psihoanalize, razvojne psihologije in sociologije kot teologije, cerkvenega in civilnega prava. Delo je sistematičen pristop, ki s svojo interdisciplinarnostjo zagotavlja celosten vpogled v problematiko pedofilije med duhovniki, obenem pa že nakazuje smernice za njihovo reševanje. Čeprav gre za težko in družbeno občutljivo tematiko, Sperry z upoštevanjem znanstvenega kritično metodološkega pristopa izpolnjuje vse kriterije, da njegovo delo lahko jemljemo tudi kot priročnik, ki bo koristili tako strokovnim delavcem pri delu s prestopniki v spolnosti kot tudi navadnim bralcem, ki jih tovrstna pereča tematika zanima.