ponedeljek, 31. avgust 2009

Igor ŠTIKS: Elijev stol

Leto izida: 2008
Založba: Beletrina
COBISS-ID: 242661376

Povzetek:
V Sarajevu rojeni hrvaški pisatelj Igor Štiks v svojem romanu Elijev stol opiše nenavadno usodo petdesetletnega avstrijskega pisatelja.
Richter se po razpadu svojega zakona vrne iz Pariza v svoj rodni Dunaj. Pri brskanju po stanovanju odkrije skrita pisma, ki jih je pisala mama njemu neznanemu človeku. Odloči se, da razišče verodostojnost teh vsebin.
Piše se leto 1992 in v Sarajevu divja vojna. V ta vroči kotel pride Richter kot vojni poročevalec, čeprav je njegov obisk namenjen iskanju krvnega očeta. Ko ga tam najdeni prijatelj Ivor predstavi mladi, nadarjeni igralki, nihče niti ne pomisli na posledice, ki bodo usodno zaznamovale njuni življenji. «Kot stroj sem zbiral obleko, nametano na postelji in po stolih sobe, v kateri je živela najina petdnevna, po božjih in človeških zapovedih prepovedana ljubezen… Vonj ljubice, s katero si delim očetovo kri… Vonj moje sestre.«
Zgodba, ki se dotakne vsakega bralca. Je ljubosumje in egoizem tisto, zaradi česar je bilo uničenih toliko življenj?

petek, 07. avgust 2009

Motovunski filmski festival 2009

"Dobrodošli na brdo filmova"

Letošnji MFF je bil enajsti po vrsti, in moj peti. Ponavadi se dogaja zadnji teden v juliju. Ker je že ob samem začetku po obisku presegel vsa pričakovanja, so ga s konca tedna prestavili na delovne dni, da bi zmanjšali obisk, ki ga je majhno mestece komaj še zmoglo prenesti. Posvojila ga je mladina. Pride veliko mladih filmskih entuziastov, pa tudi tistih, ki jih zanima samo zabava.
V tem času ob vznožju hriba postavijo improviziran (eko)kamp. Cena kampa je pet vstopnic za projekcije, da bi tako tudi žurerje vzpodbudili k ogledu kakšnega filma. Ponoči je tu mirno samo med polnočjo in peto uro zjutraj, ko je mladež na koncertu. Ko se s prvo svetlobo prikotalijo s hriba, rogovilijo še do osme zjutraj. V kampu se spi podnevi.
Letošnji festival je bil v znamenju recesije (kar se je poznalo tudi pri obisku). Likovna podoba na plakatih je bila roza teniska, narezana na kose, v katero je bila zapičena vilica (ali se je kuhala v piskru). Gre za aluzijo na Chaplinovo Zlato mrzlico, kjer si veliki Charlie v pomanjkanju hrane skuha usnjen čevelj. V tem kontekstu je bilo kar nekaj igranih in dokumentarnih filmov, starih in novejših.
Zadnjo noč so organizirali maratonski ples vzdržljivosti, aluzijo na film Tudi konje ubijajo, mar ne.
Videla sem 16 filmov. Veliko jih je bilo na temo odraščanja otrok, predvsem deklic.
Program traja od 10. ure dopoldan, pa tja do 4. ure zjutraj. Čez dan so projekcije v dveh manjših kinih (tako klimatiziranih, da potrebuješ jopo in "zokne"), zvečer pa v dveh „kinih“ na prostem.
Ob tem so še filmske delavnice, literarni večeri, koncerti, srečanja z ustvarjalci...
Organizatorji pravijo, da je to filmski festival z najlepšim razgledom na svetu (s čimer se strinjam) in kjer so gledalci enako pomembni kot ustvarjalci. Vzdušje je sproščeno, nihče ni „zvezda“, vsi so v kratkih hlačah in japonkah (ženske malo manj) ...
Ker je Zagreb ljubosumen na uspešnost tega malega festivala, jih finančno ne podprejo. Letos so ga lahko izpeljali samo ob pomoči evropskega sklada Media, ker so zaradi krize zgubili kar nekaj domačih sponzorjev. Upam, da ga bodo lahko izpeljali tudi drugo leto, vendar si bom takrat poiskala sobo. S Sabo vabim vse filmoljubce in ljubitelje tartufov.

P.S.: Ko sem zadnji dan bila zjutraj na kavi, je nekdo pri sosednji mizi dejal natakarici: „Takoj, ko pridem domov, si bom pogledal kak film z Jeanom-Claudom Van Dammom.“
Jaz pa kakšno limonado!
Marisa Čebular