četrtek, 28. oktober 2010

Valerie COULMAN: Ko bodo pujsi leteli

Leto izida: 2010
Založba: Skrivnost
COBISS.SI-ID: 249817344

V za oko prijetno barviti slikanici si bikec Srečko zaželi voziti kolo. Po številnih prošnjah očka slednjič privoli, da sine dobi kolo ... ko bodo pujsi leteli. Srečko se seveda domisli rešitve, kako se bo to zgodilo in se, kljub temu, da ga neprestano spremljajo zaprepadeni ugovori, češ, pa saj pujsi ne letijo in krave ne vozijo koles, ne preda. Dinamično, a okusno oblikovana in blago duhovita knjiga, po kateri kopitlja simpatičen – tako v besedi kot podobi – glavni junak, tako sporoča, da se vse da, če se hoče in da je moč tam, kjer je volja.. Seveda ne tako dolgočasno direktno, pač pa podprto z zabavno, domiselno zgodbico in dobro realizacijo. Ob slikanici nam tako ostane en sam pomislek, in sicer, da je za naš trg nemara nekoliko pretiran natis knjige v dveh različicah, ene z malimi in druge z velikimi tiskanimi črkami.

(Gaja Kos)

Kirsten BOIE:Poletje v Galebji ulici

Leto izida: 2010
Založba: DZS
COBISS.SI-ID: 251016192

V knjigi je zbranih trinajst kratkih realističnih zgodbic iz vsakdanjega življenja osmih otrok iz Galebje ulice, ki poletne počitnice preživljajo doma. To so preproste in duhovite zgodbe ootroški druščini, ki se niti za trenutek ne dolgočasi, saj si neprestano izmišljuje zanimive dogodivščine in vsakovrstna praznovanja, s katerimi povezuje odrasle in otroške prebivalce Galebje ulice. Doživljajsko bogat in harmoničen otroški »živžav« raste iz domišljijske igre, s pomočjo katere otroci ustvarjajo različne družabne dogodke za vse: pop koncert, praznovanje rojstnega dne, nevihtno zabavo ... Prisrčna in optimistična atmosfera, brez nasprotij, polna harmonije,ki spremlja otroško radoživost, spontanost in radovednost spominja na zgodbice Astrid Lindgrenove o otrocih iz »Ropotalčnikove ulice in nehote vzbuja nostalgičen občutek o preteklih časih, ko je bila povezanosti med sosedi samoumevnejša in pristnejša kot danes. Ali kakor pravi osemletna Tara, ena izmed otrok iz Galebje ulice: »Zato se nikdar nočem preseliti iz Galebje ulice. Do konca življenja ne.«

(Ida Mlakar)

Orson Scott CARD: Enderjeva igra

Leto izida: 2010
Založba: Hiša knjig, Založba KMŠ
COBISS.SI-ID: 64970497

Znanstvenofantastični roman Enderjeva igra je izšel že davnega leta 1985, avtor pa sedaj piše že dvanajsto knjigo v seriji. Pred kratkim smo dobili tudi prvi prevod v slovenščino. Tako imenovana znanstvenofantastična saga je prevedena v 27 jezikov, prejela je dve najvišji nagradi za znanstvenofantastično zgodbo Nebula in Hugo, že od samega izida je na vrhu lestvic izposoje, požela pa je tudi ogromno pohval tako pri bralcih kot pri strokovni srenji.
Zgodba je postavljena v prihodnost, glavni junaki so nadpovprečno nadarjeni otroci, ki jih izbira zemeljska vlada ter jih preko bojnih iger in simuliranih vojaških akcij izuri v »nadvojake«. Ti »nadvojaki« naj bi preprečili ponovno vojno med insektoidno raso kukcev, napadalcev iz vesolja, in človeško civilizacijo, ki je bila v preteklosti že dvakrat na robu uničenja. Skozi zgodbo spremljamo Enderja, enega najbolj obetajočih mladih nabornikov, ki se pripravlja, da bi uspešno opravil zadnji izpit. Vznemirljivo in intrigantno branje, opozoriti pa moramo na nekaj eksplicitnih prizorov tako psihičnega kot fizičnega nasilja.

(Petra Potočnik)

Peter CARNAVAS: Sarino velikansko srce

Leto izida: 2010
Založba: Sanje
COBISS.SI-ID: 247004160

Pisec in ilustrator Peter Carnavas je pravzaprav zelo »svež« avstralski avtor, ki ga na Slovenskem prav s to slikanico spoznavamo prvič. Za svojo prvo slikanico Jessica's Box (2008) je dobil vrsto avstralskih nagrad, Sarino velikansko srce pa je njegova druga uspešnica, ki je izšla v originalu leta 2009.K nam torej prihaja (še) ena od naslovniško odprtih pripovedih o iskanju nekoga, ki bi s teboj delil težave, o iskanju ljubezni, prijateljstva … Besedilni in likovni del se v duhu avtorske slikanice med sabo dopolnjujeta, a je likovni del močnejši. S komičnimi, celo črnohumornimi potezami avtor namreč nadgrajuje sicer večno, a tudi v (mladinski) literaturi »večno« ponavljajočo se temo, in ji pomaga iz sladkega povprečja. Žal pa je prav Sarino velikansko srce dokaz, kako pomembno je, da je tisto malo besedila, kar ga slikanica premore, ustrezno prevedeno. Sarino srce je namreč vsaj po originalnem naslovu sodeč težko (Sarah's Heavy Heart!) – in težko srce je tisto, ki bi ga sebi in drugim (tudi) v slovenščini radi olajšali. Veliko /velikansko/ srce pa ima recimo tisti, ki prevajalcu in založniku ne poočita take napake. V tem primeru gre res za ključno pomensko spremembo celote!

(Manca Perko)

Cvetka BEVC: Škampi v glavi

Leto izida: 2010
Založba: Goga
COBISS.SI-ID: 249516800

Protagonistka romana je posvojena petnajstletna Lara Vajs, inteligentna in ročno spretna gimnazijka, obsedena z željo, da bi postala klovnesa. V šestnajstih poglavjih se zvrsti kup skrivnosti in dramatično dogajanje, o katerem izmenično pripoveduje devet različnih pripovedovalcev. Vpeljati toliko različnih glasov, ki pripadajo različnim generacijam, položajem na družbeni lestvici in življenjskim slogom zna biti seveda delikatno, saj vsak glas zahteva svoj slog, a so vsaj z rabo nekaterih specifičnih besed, prvin pogovornega jezika in slengizmov kolikor toliko zadovoljivo - ne sicer optimalno - razločeni. Problemsko zastavljeni zgodbi o odnosu med (posvojenimi) otroci in (nebiološkimi) starši se pridružita tudi zagonetna zgodba o prijateljstvu in ljubezenska zgodba. Roman je kompozicijsko dobro zastavljen (celo nadrealistično predzadnje poglavje dobro funkcionira in se prilega celoti) in napisan po eni strani živahno, po drugi pa izjemno senzibilno in s posluhom za nevesele in zapletene plati odraščanja. Cvetka Bevc skratka izpiše žalostno, lepo in močno knjigo o potlačenih čustvih, ki je njeno najboljše mladinsko delo doslej.

(Gaja Kos)

Wilhelm BUSCH: Picko in Packo

Leto izida: 2010
Založba: Center za slovensko književnost
COBISS.SI-ID: 249780480

Wílhelm Busch (1832-1908), nemški pesnik in slikar, s svojimi ilustriranimi satiričnimi pesnitvami sodi med začetnike sodobnih slikanic. Njegova šaljiva zgodba v verzih Max und Moritz (1865) velja tudi za enega od pomembnih predhodnikov sodobnega stripa. Pri nas se je ob njej zabavalo več generacij otrok in staršev v različnih prevodih: Cipek in Capek s podnaslovom »Sedem burkastih šal. Sto pisanih slik.« (Sonja Sever, 1929), Picko in Packo (Svetlana Makarovič, 1980) in Jošt in Jaka (Ervin Fritz, 1991). Uprizorjena je bila tudi kot balet na glasbo Gilberta Naehterja, v Ljubljani pod naslovom Picko in Packo v sezoni 2008/2009, sicer pa prvič v Berlinu leta 1998. Tokrat so torej vragolije dveh porednih fantičev ponovno pred nami s 30 let starim prevodom Svetlane Makarovič. Slavno – morda bi lahko rekli že kar ponarodelo –besedilo v mojstrskem prevodu je vsekakor zanimivo tudi sodobnim ljubiteljem in poznavalcem literature, vprašanje pa je, če ta burkaška zgodba o otroških norčijah, polna črnega humorja, s svojo arhaičnostjo še tako živo in prepričljivo učinkuje na sodobne mlade bralce.

(Tilka Jamnik)

Alex COUSSEAU: Mamuti, velikani, vesoljci in moja sestrica

Leto izida: 2010
Založba: Didakta
COBISS.SI-ID: 247395072

Konceptualno domišljena slikanica, ki se na preprost in nevsiljiv način poigrava s perspektivami: sedanjost/preteklost, resničnost/domišljija, majhno/veliko itd. S sprotnim ubesedovanjem ustvarjalnega procesa popelje očka mamut vedoželjnega sinčka v domišljijske svetove, kjer se med mamuti, velikančki in vesoljčki kot zgovorna spremljava pojavljajo znani pravljični liki (Volk in Rdeča kapica, sedem palčkov, Mala morska deklica …). Razgaljanje in razglabljanje o mejah med fikcijo in resničnostjo, neposredno nagovarjanje bralca, muhasto igriv tok pripovedi, humorni in nenavadni vložni elementi, iskriv ilustratorski izraz; vse to in še več bralca prepriča o kakovosti in svežini izdelka kot celote. Slikanica je s svojo kompleksno strukturo naslovniško odprta, zato velja povabilo k branju mlajšim in starejšim.

(Kristina Picco)

sreda, 27. oktober 2010

ENI NIMAJO NIČ, DRUGI NIMAJO NIČ PROTI (Evgen Jurič)

Nedavna porazna izkušnja s stavko v javnem sektorju je bila razlog za postavitev knjižne razstave, ki sem jo naslovil z naslovom ene od knjig Noama Chomskega »Prevlada ali preživetje?«. Chomsky v tej knjigi opisuje naše življenje v obdobju globalnega imperija, ki ga pod zaščito ZDA kot najmočnejše vojaške sile vodi »virtualni senat« mednarodnega korporativizma. Temu globalnemu imperiju se po mnenju Chomskega človeštvo lahko upre samo s pomočjo »druge najmočnejše planetarne sile« - z javnim mnenjem, ki ga predstavljajo različne civilne in aktivistične organizacije.

Zakaj pravim, da je bila izkušnja s stavko porazna? Zato, ker je bila razumljena, oziroma je morda na koncu taka celo bila, kot ceneno kupčkanje in barantanje sindikatov javnega sektorja z vlado, po logiki, inverzni štirim mušketirjem, »eden proti vsem, vsak zase«. Čeprav smo se nekateri zelo trudili, da bi dokazali, da gre za solidarnostno stavko, ki se tiče vseh zatiranih in opeharjenih delavcev, ne samo teh v javnem sektorju (sindikalni pogajalec Doro Hvalica je v intervjuju za Jano celo dejal, da so sindikati dvakrat podali predlog vladi, da bi bili ob zagotovilu, da bodo sredstva porabljena za nova delovna mesta v zasebnem sektorju, takoj za to, da ta znesek podarijo zanje; predlog je bil obakrat s posmehom zavrnjen; sindikalna demagogija?), pa smo bili okarani s splošnim mnenjem, da se pustimo izkoriščati lopovom. Morda je to res, morda so šefi sindikatov res lopovi, mi vsi dobro misleči pa smo bili pretkano potegnjeni za nos.

Zdaj pa si za trenutek poskusimo zamisliti nemogoče, da so sindikati brezmadežni in njihovi šefi navdihnjeni le z absolutno plemenitimi nameni. Bi to kaj spremenilo? Sta stavka in upor sploh še možna? Si je sploh še mogoče zamisliti svet, ki ni podrejen samo najpodlejšim interesom?

Jaz menim, da ne. Preveč ljudi je najbrž dokončno padlo pod vpliv tistega, kar Slavoj Žižek z gnusom zavrne kot iluzijo postpolitičnega sveta, ki naj bi prerasel vse ideološke zablode preteklosti.  Kapitalizem naj bi bil dokončna odrešitev človeka, kjer ima vsak posameznik popolno svobodo upravljati s svojim življenjem, kakor njemu paše in z načeli, ki so njemu lastna. Svet naj bi skozi racionalen razvoj prispel do svoje zgodovinske dovršitve, končno naj bi postal poligon za različne interese, brez vsakršne politične in ideološke navlake. V skrajnem privzemu te logike bi to lahko pomenilo, da bi vsak deloval enako pokvarjeno, kot deluje večina naših politikov, če bi le bil tudi on sam pri koritu. Če gre vse narobe, če vsi kradejo, to le pomeni, da ne gre nič narobe, saj nihče ne krši pravila zadovoljitve lastnih interesov. Omejiti krajo bi pomenilo političen pritisk! Ideološki pritisk! Vrnitev k zablodam komunizma?

Moja knjižna razstava je poskus opozarjanja na sistemske zagate, ki so bile po mojem mnenju potlačene in tabuizirane z ničemer drugim kot z ideologijo, kapitalistično ideologijo. Razstavljene knjige razbijajo iluzijo postpolitičnega sveta, kjer lahko uspevajo le nevarni populizmi. Te knjige nas učijo, da je politika še kako živa, le da je bila za trenutek ali dva izdana s slepilom neznanske kapitalistične produkcije, mnogoterosti in kopičenja nesmislov. Naj zaključim z mislijo Slavoja Žižka, da se je potrebno v svetu, kjer se vse nenehno spreminja, boriti proti tistemu, kar v tej spremenljivosti ostaja enako, to pa je kapital!

Se vidimo v naslednji stavki. Antagonizmi so ostali.
Seznam nekaterih knjig, ki sodelujejo v razstavi:
Seznam teoretikov, ki jih žal v knjižnici Jarše ne dobite, vendar jih ponujajo drugi oddelki:
Fernand Braudel, Adam Smith, Immanuel Wallerstein, Arrighi Giovanni, Michael Hardt, Antonio Negri, Max Weber, Jurgen Habermas, Herbert Marcuse, Karl Marx, Slavoj Žižek,…

Jan Kozlevčar, Knjižnica Jarše

Paolo Giordano: Samotnost praštevil

Leto izida: 2010
Založba: Mladinska knjiga
COBISS-ID: 248318208

Povzetek:
Samotnost praštevil je roman, v katerem spremljamo življenje dveh oseb, zaznamovanih s travmatično izkušnjo v otroštvu.
Alice, ki je na očetovo zahtevo trenirala smučanje, je neke meglene sobote zapeljala z
urejene proge in po malem čudežu preživela z za večno okvarjeno nogo.
Mattia je imel sestro dvojčico, duševno zaostalo, s katero je moral na mamino zahtevo na prvo in edino sošolčevo rojstnodnevno zabavo. V parku se je odločil, zaradi njene drugačnosti in nepredvidljivih reakcij, da jo bo pustil na klopci, a Michelle niso nikoli več našli.
Znašla sta se na isti srednji šoli, vsak s svojimi težavami. Alice odklanja hrano, Mattia pa si reže dlani. Družba ju odklanja, čeprav se Alice zelo trudi, da bi jo sošolke opazile, tudi za ceno hudega ponižanja.
„Razvila sta asimetrično prijateljstvo, sestavljeno iz obilo odsotnosti in molka, praznega in čistega prostora, v katerem sta lahko prišla do sape in pozabila na občutek dušenja, kadar so šolski zidovi postali pretesni.“
Mattia, matematični genij, ju je primerjal s praštevilskim dvojčkom – praštevila stojijo v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjena med dve števili kot vsa druga, vendar sama zase.
Štipendija za nadarjene ga je popeljala daleč stran, njuna vez se je rahljala s čedalje redkejšimi pismi. Čez leta dobi Mattia pismo, ki ga je nekje ves čas pričakoval.
Se bosta lahko dve praštevili združili?
Samotnost praštevil je zgodba o samoti znotraj družine in družbe v celoti. To je zgodba o netolerantnosti družbe do vsega drugačnega v njej.
Joka Božič

torek, 26. oktober 2010

Jaume Cabre: Šumenje Pamana

Leto izida: 2010
Založba: Učila
COBISS-ID: 251890176

Povzetek:
Zgodba je postavljena v čas Francove diktature, njeni zapleti pa se rešujejo še danes, kajti stara sovraštva in strasti se še niso umirili.
Kaj se je pravzaprav zgodilo 18.oktobra 1944 v Toreni sredi Pirinejev?
Tina Bros, učiteljica in fotografinja, je šest desetletij pozneje fotografirala staro osnovno šolo. Za šolsko tablo je v zidu našla nekaj popisanih zvezkov – skriti dnevnik. Niti pomislila ni, da se je s tem dotaknila plazu, ki je razkril zakopane spomine na grozote, ki so se zgodile v tej vasi pred toliko leti. V rokah je držala zgodbo Oriola Fontellesa, vaškega učitelja, v kateri se je izpovedal svoji hčerki o  dvojni igri, ki jo je živel – ponoči je bil junaški makijevski upornik, čez dan pa zaprisežen falangist, v ljubezenskem razmerju  z bogato in vplivno Elisendro Vilabru.
Ona je bila njegova morilka in tista, ki je pri Cerkvi po petdesetih letih dosegla, da so ga proglasili za blaženega.
»Naj jih bo veliko ali malo teh, ki ti danes izkazujejo čast, to je šele začetek, Oriol, ljubljeni,  ki si v nebesih, naj bo čaščeno tvoje ljubljeno ime.«
Zgodovinska drama, strahote diktature, usode posameznikov, prepletene ne glede na politična prepričanja – različni časovni okviri, ki te ne pustijo hladnega.
Joka Božič